Sezona breskev

Stric Ramon je bil reven kot cerkvena miš, ampak tega takrat nisem vedela, ker nas je naučil uživati v tistem malem, kar je premogel. Ko mi je v življenju najtežje, ko se mi zdi, da se mi zapirajo vsa vrata, mi pride na usta okus tistih breskev, ki me potolaži z mislijo, da je izobilje na dosegu roke, če ga le znamo najti. /.../ Odstavek v knjigi Paula znamenite čilske avtorice Isabel Allende ponazarja njeno neposredno povezovanje magičnega in duhovnega sveta.

Pravo izobilje je počasno jutro, nenačrtovanje, mir v sebi, odklop, ljudje, ki jih imaš rad, dober spanec. V takšnem vrstnem redu sem o novem luksuzu prebrala »mantro«, s katero je v svoji 24-urni instagramarski objavi presenetila vplivnica, ki sicer nadvse rada razkaže glamurozne blagovne znamke, restavracije s čim več michelinkami, recepcije šestzvezdičnih hotelov in prestižne jeklene konjičke. Morda pa je zares našla (novo) bistvo. In bo nehala iskati bisere v »ravno prav« ohlajenih malostonskih ostrigah.

Nasploh je menda zadnje čase zlasti med nekaterimi premožnejšimi popularno oziroma že kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj ponižen, hvaležen, prijazen, pomirjen v kozmosu. Znanec je zadnjič v neki elitni družbi celo ujel »navodilo«, da bo treba rolexe pospraviti in si na zapestja nadeti bolj preproste, najbolje kar pametne športne ure. Iz recikliranega aluminija. Ki združujejo trajnost in zmogljivost. Povezujejo prijateljstva. Na dosegu roke.

Zajemimo sapo. Zaprimo oči. Privežimo dušo. Odprimo vrata. Odtrgajmo. Okusimo tisto breskev. Zdaj je sezona zanje! … Prepustimo se – sebi. In preprostim trenutkom z magičnimi posamezniki. Čas je dragocena dobrina, človeku zelo skopo odmerjena. Tik-tak!