Amalfijska limona

Spomniti se moram na drobne geste, ki pravijo: »Tukaj smo.« Poslati voščilnico za rojstni dan, pogledati nekoga v oči, poklicati, poljubiti, objeti, spraševati in reči: »Rad te imam« – in to ne brezbrižno. Pozabiti pa ne smemo niti na velike stvari: povedati resnico, sprejeti nestalnost, ohraniti samostojnost, videti onkraj nas, razumeti, da so napake drugih nadležne, vendar so nadležne tudi naše, in pomesti pred lastnim pragom. Odlomek iz Pogovorov o ljubezni Nataše Lunn zaziba v razgreto poletno popoldne. Čas je za limonado, ledeno, ki orosi kozarec.

Pri jemanju limon iz hladilnika se v misli utrne reminiscenca na Amalfi. Zame sinonim za limone. Kakšen vonj, kakšna aroma teh velikih, nepravilnih rumenih sadežev, ki popadajo s prastarih dreves, ki domujejo na kamnitih terasah mimo ozkih ulic in pisanih hišk, ki se gnetejo med vzpetinami in morjem … Spominjam se jutra, ko sem se v zgodnjih urah, ko je družba še trdno spala, sprehodila iz marine do trga ob katedrali sv. Andreja in mimogrede vrgla kovanec v vodnjak. Mimo je prišla mlada stevardesa Aude iz naše posadke, ki ne bi smela zapustiti jahte. Prestrašena me je prosila, naj je ne izdam. Seveda mi to ne bi padlo na kraj pameti in sem jo povabila na kavo. Zaupala mi je, da je (u)šla s krova samo zato, da bi lahko zaročencu Matthewu, strojniku na jahti, kupila darilo za rojstni dan, mali magnet amalfijske limone. S skodelicama penastega kapučina sva trknili na njuno ljubezen, nato pa je bosa odbrzela v podpalubje. Jaz sem še malo posedela v stari kavarni Leone in razmišljala, kako posebno se je pravzaprav začel dan. O tem, kaj je večno. Gre za odmerjene trenutke ali dneve same po sebi.

Postojim pri kiosku in počasi zavrtim stojalo s pisanimi razglednicami. Kako z veseljem sem jih vedno z vseh koncev sveta pisala, pošiljala pozdravčke in poljubčke moji Noni, ki jih je nato hranila razpostavljene pred knjigami na polici. Tudi tokrat eno kupim, takšno s kolažem fotografij. Brez znamke. Zase. Za spomin. Da sem bila tukaj.