Sanje o slovenskem nobelovcu

Danes, nekaj minut pred 13. uro po srednjeevropskem času, bo nekje na svetu zazvonil telefon. Klicatelj bo sedel v stockholmski palači, kjer je sedež švedske akademije. Nekomu bo sporočil veselo novico: da je letošnji dobitnik, dobitnica Nobelove nagrade za književnost.



Čeprav so stavnice vsako leto polne znanih literarnih imen, stalnica so Japonec Haruki Murakami pa kanadska pisateljica in pesnica Margaret Atwood, norveški pisatelj Jon Fosse ali Britanec Salman Rushdie, so ugibanja o imenih le ugibanja. Odkar je pred petimi leti nagrado dobil Bob Dylan in odkar je Philip Roth, za mnoge najboljši pisatelj našega časa, umrl brez nobela, je mogoče vse. Tudi to, da se stavnice uresničijo. Letos je, denimo, na samem vrhu Francozinja Annie Ernaux.

Švedska akademija ne objavlja seznama nominacij. Vsi seznami, ki krožijo, so v resnici nabor neuradnih informacij. Predloge za nagrado za književnost lahko po pravilih Nobelovega sklada podajo le ustrezne osebe ali institucije, ki prejmejo povabilo: a imena morajo ostati tajna med samim postopkom in nato še 50 let po podelitvi nagrade.

Letos pozimi je pricurljala informacija, da sta Društvo slovenskih pisateljev in slovenski Pen predlagala Draga Jančarja za Nobelovo nagrado za književnost. Nič novega. Jančar naj bi bil predlagan že večkrat, prav tako pisatelj Boris Pahor, ki naj bi ga že pred leti nominirali tako tržaška kot ljubljanska univerza. Pred leti je bil menda oblikovan tudi predlog za Daneta Zajca, a težko je reči, kaj se je dogajalo z njim, kot tudi s predlogom za Lojzeta Kovačiča, Tomaža Šalamuna in še za koga.

Ali torej lahko sploh sanjamo o slovenskem literarnem nobelovcu? Seveda lahko. Dokler pa ga ne dobimo, se lahko tolažimo, da je avstrijski pisatelj Peter Handke v svoj zahvalni govor predlani vključil nekaj slovenskih besed. Na podelitvi Nobelove nagrade konec koncev še nikoli prej ni bilo slišati (toliko) slovenščine.