Sanjarije grejejo življenje

»Prepričana sem, da zmoreš mnogo več, zato sem ti dala nezadostno, da se zbudiš in nehaš sanjariti,« mi je »zabila« prvi esej o poletju v prvem letniku srednje oblikovne šole razredničarka in profesorica slovenščine Mojca Terseglav. Izjemna učiteljica, načitana, pronicljiva, duhovita, svobodna in svetovljanska. Prijetna v svoji mirnosti, francoski tip z velikimi modrozelenimi očmi, na katere je silil malce predolg kostanjev frufru. Takrat smo jo klicali tovarišica. Ampak to je druga zgodba. Kot tudi to, da sem zelo kmalu popravila tisti »dobronamerni cvek« s čisto petico in končno nehala sanjariti o Davidu s poljanske gimnazije.

New York, New York

Mojca Terseglav, ki se zdaj piše Seliškar, je te dni pri Besedilnici izdala imenitno knjigo pesmi z naslovom Sanjarije samotne sprehajalke, ki jo krasijo platnice po zamisli oblikovalca Alena Ožbolta. Toplo odmerjena v besedah se v štirih ganljivih in doživetih sklopih sprehaja in sprehodi skozi mehkobo, zgodnjo pomlad, dopoldanske reze, stezice, potko, zmenek, vrtenje svinčnika, karusel, galerijo, popevko, deželo, lepoto sveta, začaranje, potovanja, Lofote, jezero, majski večer, badminton, podzemlje, nervozno srce, majhne večnosti, dom, jutro, starinarnico, čakalnico, zamolčevano, ravnovesje, dogovor, otroštvo, zapuščene stvari, nedeljo ... in žalost.

S pesmijo Je t'aimerai jusqu'à la fin du monde (po Bécaudu) pristane v srcu:

Da bo konec sveta, se govori.

Konec Zemlje morda.

In šanson pride prav

za največjo vseh izjav:

Ljubil te bom do konca sveta.

Nebu se zasmiliva:

znorela sta.

Še dalje gre šanson:

do konca svetov.

Šanson lahko,

za njim le plaho

pesmica:

do konca sveta,

do konca svetov.

Sanjarije pravzaprav grejejo življenje. Podajmo se na sprehod!