New York, New York

Pogled na spomladanski Manhattan. Ustavi čas. Nebotičniki se kopajo v sončno ožarjeni jutranji rosi. Zdijo se kot pozlačene figurice, ki drezajo visoko v nebo. Reka Harlem na severu, East River na vzhodu, Hudson na zahodu, Atlantik na jugu. Mostovi, ki polotok spajajo z vodami, pa delujejo kot filigranske broške. »Manhattan je kot ekscentrična lepotica z dekoltejem nekje v Bronxu, luksuznim nakitom ob Peti aveniji in mrežastimi nogavicami na ulici Canal,« je New York nekoč opisal moj oče, s katerim sva dolge avenije in ulice obredla neštetokrat ... In spomini spet in vedno znova oživijo.

Kot z jazzovskimi takti Desmondovega Take five se stopnjuje ritem vrveža tega nikoli spečega velemesta. Obvoznica FDR Drive stoji, rumeni taksiji hupajo, nebeška rdeča gondola počasi drsi na otok Roosevelt. Para iz odtokov, piski dostavnih kombijev, Fedexov kolesar prevozi rdečo, ulični prodajalec z vozičkom frankfurtaric benti … Upper East Side. Drobna Kitajka iz čistilnice se priklanja v pozdrav. Zvezdniške sosede Grete Garbo iz nobel zgradbe Campanile pa že dolgo več ni. Tako kot ni več starega Michael's puba na Tretji, kjer (nam) je ob večerih Woody Allen osebno igral na klarinet.

Peta avenija. Trump Tower in Tiffany. Rockeffellerjevo drsališče, Gucci in Cartier. Za vogalom MoMA, najljubša galerija. Katedrala sv. Patrika in Public Library z levoma. Razgledna terasa na vrhu Empire State Buildinga in skozi daljnogled še vedno privid WTC-jevih dvojčkov. Broadway in očetov New York Times, mamina banka LBS.

Večer. Centralni park, Strawberry fields in Lennonov Imagine. MET in v bližini Carrousel. Za njim starinska kočija do Tavern on the Green. Pod krošnjami in lampijoni zabava. Za dišečim lovorikovcem nekdo na saksofon igra Empire State of Mind. Oh, New York. Neponovljivo stanje duha.