Si upaš ne vrniti?

So kraji. In so tisti – osupljivi – kraji. Takšni, ki s čarobnostjo nadvznemirijo. In nato za vedno opraskajo srce. Kraji, v katere se je enkrat treba vrniti. S spomini malone vlečejo nazaj. Od nekje do nekoč.

Ameriški pisatelj John Steinbeck je čar Positana genialno opisal z besedami: »Positano je sanjsko mesto, ki ne deluje resnično, ko si v njem, a postane neverjetno resnično, ko odideš.« Briljant Amalfijske obale, ki zavzema južni del sorrentskega polotoka, je nad razpenjenim morjem vpet v slikovito skalo, s katere se blešči zlata kupola cerkvice Chiesa di Santa Maria Assunta in je posuta s pastelnimi hišicami v navpičnih terasah. Mimo teh po intimnih (pre)ozkih uličicah vodi na stotine stopnic …

»Kako vam uspe tako urno navkreber?« sem se čudila gospe Jocelyn, 85-letni Londončanki, ki je lahkotno kot srna prehitela skupino polovico mlajših, ki smo sopihali na večerjo proti hotelu Le Sirenuse na sredini vzpetine. »If you stop it's fatal!« Če odnehaš, je konec, mi je odgovorila odločno in jedrnato, v značilnem angleškem slogu. Podobno se ne smemo nehati vračati. V kraje, ki ti ogromno dajo. In delček tebe tudi vzamejo.

Sorrento. Dolce vita. Filmski prizor ob večernem pristajanju jahte v Marini Grande. Več tisoč lučk se razteza na pečinah ob obali enega od gotovo najbolj opevanih obmorskih mestec na svetu. Sanje z odprtimi očmi so dovoljene. Za vedno novo vračanje. Vsi se nekoč vrnemo domov. Na kateremkoli svetu že.

Tudi v Sorrento. Kot gredo brezčasni verzi pesmi Vrnitev v Sorrento: E tu dice: I' parto, addio!  / T' alluntane da stu core. / Da sta terra de l'ammore … / Tieni 'o core 'e nun turnà? In ti praviš: odhajam, zbogom! / Oddaljuješ se od srca. / Od dežele ljubezni ... / Si upaš ne vrniti? Melita Meršol