Raj na zemlji

Z bratom imava lepo navado, da si pošiljava spletne povezave do najrazličnejših vsebin, ki so povezane z najinim otroštvom. Delila sva si sobo, razlika v letih ni velika, zato imava veliko skupnih spominov. Najbolj so cenjene povezave na stvari, ki sva jih oba pozabila, na primer na kak film, ki je bil v najinih osnovnošolskih dneh priljubljen, a ga od takrat nisva videla in naju zato popelje po toboganu nostalgije.

To seveda pomeni, da gre večinoma za osemdeseta leta, ko smo se vozili z bmxi, poslušali walkmene in nosili vezalke različnih barv. Že res, da je to avantgardno desetletje pred časom ponovno postalo moderno in na modnem prestolu vztrajalo najmanj desetletje, malce pa se ga še danes drži, kar ne preseneča, saj se je moja generacija prigrebla do obdobja, ko je prevzela komando.

Seveda smo potegnili iz naftalina vse svoje junake z velikih platen, risank in videoiger. Obudili smo glasbo naše mladosti, najbolje pa je, da si zdaj lahko tudi privoščimo vse tisto, česar si kot malčki nismo mogli. Živimo v kolektivni krizi srednjih let, z emulatorji hišnih računalnikov, analognimi predvajalniki zvoka, zgodnjimi digitalnimi urami in fen frizurami. Ne preseneča, da radi govorimo o hladni vojni in se bojimo Rusov, da častimo Združene države in poslušamo Madonno. Včasih sem kot zanimivost govoril, da je moja babica živela v štirih državah, ne da bi kadarkoli prečkala mejo. Zdaj ugotavljam, da se tudi moja generacija ni zares nikamor prestavila, živimo ujeti v lastni mladosti, medtem ko se naša telesa starajo. Negujemo davno preživete vzorce, se ločujemo po istih kriterijih in se borimo z istimi demoni.

Ampak vseeno, če imate možnost, si ponovno oglejte film Teenage Wolf, če ste pravi, ga poiščite sinhroniziranega v nemščino, in ugotovili boste, da ima moj brat prav, ko pravi, da so bila osemdeseta raj na zemlji.