Poglej in se zamisli

Zasledil sem, da se je pred časom kot imeniten enkratni dogodek pojavila oddaja Poglej in zadeni­ ter zadela struno nostalgije pri generaciji, ki je odraščala v devetdesetih. Gre za oddajo, ki je usodno spremenila pH kulturnega substrata mesta ob Dravi in kasneje povzročila invazijo slabega okusa po celotni državi. Spomnim se, ko je bila oddaja še kurioziteta, omejena na droben studio stavbe televizije pod Pekrsko gorco v Mariboru. Skupine študentov so se takrat redno zbirale pred malimi zasloni, da bi gledale oddajo, se zakadile in nato ob norčevanju iz vsebine umirale od smeha. Poglej in se zadeni. A zadnja in najslajše se je smejala oddaja Stojana Auerja,­ ki se je v zavetrju lokalnosti dvignila na nacionalno raven.

Seveda bi vsebine, ki jih je gostila, slej ko prej našle pot v mainstream, imele so tudi podporo komercialnih radijskih postaj in nacionalke ter zavezništvo regionalnih zabavljaških omrežij. Vendar bi verjetno šlo za bolj postopen proces, tako pa smo imeli opravka z invazivno vrsto, ki se je po potrebi spreminjala iz tujerodne v domačo in tako še bolj spretno prilagajala razmeram tranzicije. Glasbeni ekosistem se je v nekaj letih povsem predrugačil, Maribor pa je postal prestolnica plesno-glasbenih skupin.

V zadnjih dnevih me je več znancev vprašalo, ali sem gledal oddajo, pravijo, da se splača vsaj za deset minut, da se spomniš na stare čase. Oddaje nisem gledal, nisem pripravljen investirati toliko napora. Jo pa pozdrav­ljam, saj gre za dokument časa in priložnost, da se spomnimo, kakšne so bile stvari prej, ko so na študentskih zabavah še igrale električne kitare. In morda še bolj pomembno, da uvidimo lekcijo, da so pravi klovni vedno samodeklarirani, bati se moramo tistih, ki jih podcenjevalno deklarirajo množice, ker ne zmorejo drugače interpretirati njihovih vzgibov in se spoprijeti z grotesko. Ustaviti pa jih ne moremo več, ker smo jim prepustili sedanjost.