Puščavska vrtnica

»Ljudje so to resnico pozabili,« je rekla lisica. »Toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil.«

S temi besedami je lisica naučila Malega princa, kako se vzpostavljajo odnosi. »Če me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina lisica na svetu.«

Antoine de Saint-Exupéry, seveda.

Šestega aprila 1943, torej pred osemdesetimi leti, je bil njegov Mali princ v ZDA prvič objavljen v angleškem in francoskem jeziku. V ZDA zato, ker je Vishyjev režim v Franciji Saint-Exupéryjeva dela prepovedal zaradi njegove protinacistične usmerjenosti. V Franciji se je ta knjiga pojavila šele po koncu druge svetovne vojne. Pisatelja ni bilo več. Izginil je v letalski akciji poleti 1944.

Osem desetletij je bil Mali princ filozofsko remek delo za otroke, ki vse vedo, in odrasle, ki so modrost pozabili. Ves ta čas je povezoval generacije in nacije, kulture in civilizacije, ob tem pa dokazoval, da imamo vsi iste korenine in da nas te sorodstveno povezujejo s puščavsko vrtnico. Ta knjižica je postala merilo bivanja na svetu za vsakogar od nas, ki smo jo najprej prebirali, ko smo bili majhni, potem so jo brali naši otroci, naši vnuki, nato … Celo ko se zavemo, da se je naš prvi izvod Malega princa tako postaral, da mu razpadajo platnice, je ta knjiga še vedno učbenik nesmrtnosti in tiste osmišljene trajnosti, ki jo lahko ponudi samo puščava, katere čarobna lepota je prav v tem, da nekje v sebi skriva vodnjak s svežo vodo.

Osemdeseti rojstni dan Malega princa praznujem z nasmehom hvaležnosti in solzo nostalgije za prihodnostjo. Naučil me je namreč, da bodo najpomembnejše stvari tudi v prihodnjih osemdesetih letih enake, kot so bile pred osmimi desetletji. Tudi takrat bodo ljudje odgovorni za tisto, kar so udomačili, naj bo to lisica ali morje, zvezda v vesolju, rumena kača ali tavajoči vesoljec.

Hvala ti, pilot, da si me udomačil. Od takrat verjamem, da si še vedno nekje tukaj. Morda v večnem jutri.