Čas kampiranja

V osemdesetih je bilo kampiranje ena bolj priljubljenih oblik počitnic za družine z majhnimi in najstniškimi otroki. Kampi v hrvaški Istri so bili (pre)natrpani s prikolicami in šotori, redko se je pripeljal kakšen avtodom, nekateri pavšalisti so bivali celo v kontejnerjih. V trgovini je vsega primanjkovalo, na telefon je bilo treba v dolgo vrsto ... Vsi ljudje so se kljub – za današnje razmere – nepredstavljivi zasnovi zdeli resnično srečni. Od povsod se je slišal smeh, dišalo je po jedeh na žaru in sončni kremi Delial, otroški živžav je bil na plaži in v morju, kjer je mrgolelo surfarjev. Ob večerih so se vsi lepo odeli za ples na terasi, starejši pa so pred baldahinom uživali v srkanju camparija.

Nikomur se ni bilo težko vsakič »na stran« odpraviti v sanitarne prostore, kjer so bili topli tuši na kovance in se je voda točila v bidone, saj je pri parcelah ni bilo napeljane. Bilo pa je brezhibno čisto – sezonske čistilke so garale v peklenski vročini. Spominjam se prizora, ko je neki možakar pozabil svoj rolex na umivalniku. Drobna čistilka je stekla za njim, vpila Signoreee, Heeeer!, se vmes spotaknila med šotorskimi vrvicami in padla. Namesto da bi ji dotični, kot se je izkazalo, »Herr« stisnil v roko par mark, ji je za zahvalo dal – pomarančo …

Kampi so bili sicer tudi priložnost za spoznavanje s tujci. Slovenski otroci smo se radi družili z italijanskimi, njihove mame pa so nam iz Trsta nosile nutelo. Obenem smo se naučili jezika in si ob koncu poletja obljubili, da se vidimo »nell anno prossimo«, naslednje leto. Ki pa enkrat seveda ni več prišlo. Brezskrbne počitnice in otroštvo so se za vedno končali. Kot gre v znani Ramazzotijevi pesmi Se bastasse una canzone refren »Quel tempo gli è rimasto dentro«, ta čas je ostal v njem. Čas kampiranja bo za vedno ostal v nas.