Prva letošnja plundra

Popoldne se bomo kepali, popoldne se bomo kepali, je kričala mladež, ko je skozi okno zaslutila obrise belega. Nobeden se ni oziral na pesimistične izjave, češ da se s plundro ne da kepati niti se na njej ni mogoče sankati, ne glede na to, kako spolzka je trava na bližnjem griču. Tudi kratka pot proti šoli je bila polna tipičnega zimskega veselja. Z večine parkiranih avtomobilov na poti je bilo že obrisanega tistega 0,2 centimetra mokrega snega, niso pomagala opozorila, da to ni pravi sneg in da bodo mokri do kosti.

Moramo se pogovoriti o vremenu

Pred šolo so bile zelenice že čisto obrane, padale so ideje o tekmovanju v metanju kep, s čimer je padla v vodo teza, da iz plundre ni mogoče narediti prave kepe. V nasprotju s številnimi drugimi jutri, ko se otroci, podobno kot odrasli, utrujeni od vsakdana, tiho bližajo velikim šolskim vratom, je bilo tokrat slišati vesele vzklike in videti zimsko pordela lica.

To naredi sneg. Ljudi, vsaj večino – oziroma vsaj tiste, ki jim prva jutranja skrb niso premiki z avtomobilom –, naredi vsaj za kanec vedrejše. In kot ugotavljam v zadnjih letih, ko je sneg bolj redek, kakor so bile pred desetletji zime brez njega, ni nujno, da za to pade čisto pravi puhasti sneg, ob katerem te po otroško zamika, da bi se vrgel vanj.

Če pogledamo razlage meteorologov, imamo različne vrste snega, ki se v glavnem razlikujejo po suhosti oziroma mokrosti. Čeprav bi težko rekli, da smo blizu Škotom, ki imajo po ugotovitvah izpred nekaj let menda celo več poimenovanj za sneg kot Eskimi (baje blizu štiristo, slednji pa menda »samo« okoli sto), jih lahko tudi pri nas nanizamo kar nekaj, denimo puhec, celec, gnilec, pršec, sodra, zrnec, babje pšeno, spomladanski sneg pa kložast, južni in navsezadnje najpogostejši – umetni sneg.

Med njimi je plundra, ki sem jo vselej nečimrno odrinjala iz svoje razvrstitve padavin, ki so vredne poimenovanja sneg. Po novem bom tudi osovraženi žlofarci, kakor ji rečemo na severovzhodu države, podelila status snega. Samo da je zimsko veselje.