Simpatija s kucljev

Pravijo, da prve ljubezni človek ne pozabi nikoli. Prepričana sem, da tudi druge, tretje ali četrte ne. Čeprav letošnja zima ni bog ve kaj, na kar smo se v zadnjih letih bolj ali manj navadili, je začetek zimskih počitnic v meni prebudil oddaljen spomin.

Na moji lestvici osnovnošolskih ljubezni je eno od pomembnih mest zasedel učitelj smučanja. Morda mi veliko detajlov res ni ostalo v spominu, vem pa, da smo zimovali v Kranjski Gori in da sem na zaključni tekmi pogrnila že pri drugih vratcih. In tudi njega si še vedno zlahka prikličem v spomin. K simpatični podobi so veliko prispevale prijazne rjave oči in zadržan nasmeh. In neskončna mera potrpljenja, ko se je trudil zmedene in nerodne osnovnošolce varno spraviti v dolino.

Žal sem si ga morala deliti z drugimi, ne le na smučišču, ampak tudi zunaj strmin. Vanj se je namreč zagledala tudi moja tedanja dobra prijateljica, za katero se je z leti izgubila vsaka sled.

Takrat bi naredila vse, da bi naredila vtis nanj. Na tresočih se nogah bi se spuščala po celcu, na smrt prestrašena vijugala med smrekami, še vedno verjamem, da me ne bi ustavil niti najhujši snežni metež. Kar se mene tiče, bi lahko tečaj smučanja podaljšali kar do poletja. A teden je imel tudi tedaj le sedem dni. Slovo je bilo težko, še danes se spomnim, kako hudo lahko trpi najstniško srce.

Tečaj se je končal, zaljubljenost pa ne. S prijateljico sva mu v dvoje pisarili še nekaj tednov. Kdo ve, kje je zdaj ta simpatični Aleš in ali se morda spomni pisem, ki sta mu jih pošiljali najstnici, ki jima je nehote zmešal glavo. Ob misli na tiste dni mi je še vedno toplo pri srcu. Tudi pozneje sem v svoji družini videla, kako se učitelji in učiteljice smučanja vtihotapijo v srce svojim varovancem. Zato upam: če bodo mlade generacije podnebne spremembe res prikrajšale za smučarijo, naj jim pustijo vsaj učitelje smučanja.