Prsti v rdeči džezvi

Imel sem prijatelja in sostanovalca, ki je bil vedno dobre volje. Ko se je prebudil, je na široko odprl oči, vdihnil svet in ga pozdravil z najbolj nalezljivim nasmehom vseh časov. Bliskovito je odgrnil odejo, se razveselil, da ga je zazeblo do kosti, in si začel požvižgavati, še preden je prišel do kopalnice.



O, radost, spet je crknil bojler, a nič hudega, ostaja toliko lepega. Včasih sem ga ob jutrih opazoval, ves mačkast, in se spraševal, od kod mu vse to veselje do življenja. Sprva sem bil prepričan, da se mu bo po nekaj tednih preprosto odpeljalo, da ga bomo morali golega zvabiti s sosedove hruške in poslati na počitek. Ga bo že ujela realnost, sivina. Pa se to ni zgodilo. Kje pa, njegova dobra volja je vztrajala kot kazen. Za nas, ostale sostanovalce, ki smo študirali že predolgo in nam je zmanjkovalo izgovorov, ki smo z grozo zrli v odraslost, je bila lahkotnost njegovega bivanja čista krutost. Vsi smo po tihem upali, da se bo njegovo blagostanje končalo, ne, ker mu ga ne bi privoščili, ampak preprosto nismo mogli verjeti, da resnično obstaja.

Lagali so, da je takšna blaženost dosegljiva le, če si v glavi nekoliko prikrajšan. Ne vem, zakaj. Sreča preprostih ljudi, malega človeka. Ko si s sekiro odseka prste, se pripelje na urgenco ter dolge ure pridno krvavi, dokler ga ne opazi medicinska sestra in ga po majhnem preplahu prednostno odpelje k zdravniku. Vljudno se ji nasmehne, saj ne boli tako zelo, pa še prstke je prinesel v rdeči džezvi z belimi pikami, ah, bumbar.

Nedavno sem ga po dolgih letih srečal. Bil je dobre volje, prižgal si je cigareto z mirnostjo prepričanja, da mu ne more škoditi. Izpovedal sem se, da mi je šlo njegovo požvižgavanje na živce, napol v šali sem mu očital večno dobro voljo in priznal, da sem mu jo zavidal. »Vem, ja, ves čas sem vedel,« je rekel in se nasmehnil z najbolj nalezljivim nasmehom vseh časov. Prasec.