Sanje o koncu pandemije

Še vedno sredi karantene si je težko predstavljati, da bo kmalu bolje. V strahu za zdravje in življenje se odrekamo preprostim življenjskim radostim, kot so kava s prijatelji, objem in celo stisk roke. Ko nam med sprehodom po mestu pride naproti sprehajalec brez zaščitne maske, prečkamo ulico. Nekateri na obzorju vendarle že vidijo nova rjoveča dvajseta leta, imenovana po tistih, ki so pred stoletjem prinesla razcvet charlestona in jazza ter gospodarski in tehnološki vzpon. Španski gripi, ki ji je z od 50 do 100 milijonov smrtnimi žrtvami podleglo še veliko več ljudi, kot jih je izgubilo življenje v krvavi prvi svetovni vojni, je sledilo noro veselje.

Že med divjanjem covida-19 smo lahko hvaležni za cepivo, ki ga tedaj niso imeli. Morda še čakamo v vrsti ter se sprašujemo o stranskih učinkih, če smo že cepljeni ali prekuženi, smo nestrpni, ker se življenje tako počasi vrača v stare tirnice. Vsi smo videli posnetke bolnikov, ki so jim pri dihanju pomagale naprave in niso imeli veliko upanja na ozdravitev. Ob spominu nanje je celo osamljeno leto dni videti majhna cena. Tudi ob napovedujočem se koncu pandemije nočemo zboleti ali okužiti koga drugega.

Morda pa si že lahko pripravimo plesne čeveljce za skorajšnji novi charleston? Obiskali bomo vse prostore in mesta, ki jih pogrešamo, ljudi, s katerimi smo lahko bili v stiku le virtualno, veseli, da smo imeli v nasprotju s predniki na voljo vsaj to. Po tako bližnjem srečanju s smrtnostjo se bodo nekateri odločili za kaj noro živega, ali pa bomo, osupli ob vračanju življenja, le obsedeli na klopi v parku. Spraševali se bomo, kaj nam bo prinesla prihodnost, saj so napovedani tehnološki preboji primerljivi s tistimi izpred stoletja. Ne vemo, ali bo vse lepo. Kot so bili ironični pametni ljudje iz preteklosti, so napovedi težke, zlasti o prihodnosti. Prvi trenutki po pandemiji, ki se napovedujejo, bodo vendarle namenjeni le nam in našemu veselju.