Prisluškovanje sebi

Pravijo, da se bomo morda kmalu pogovarjali s kiti. Umetna inteligenca bo dekodirala zvoke velikih morskih sesalcev in jih uvrstila v kontekst, po domače v jezik. Avtorji mednarodnega projekta Ceti (Cetacean Translation Initiative) šele prisluškujejo podmorski komunikaciji kitov glavačev, a upajo, da bodo v petih letih razvozlali njene skrivnosti. Če se jim bo posrečilo, bomo enkrat morda razumeli tudi lajanje naših psov, mijavkanje mačk in oglašanje vseh drugih živali.

Pri domačih živalih pogosto mislimo, da vemo, kaj hočejo: kos salame iz hladilnika, končno sprehod, božanje po mehki dlaki. Vsaj o mini tigrih nekateri verjamejo, da velik del dneva razmišljajo, kako bi nas vendarle pojedli, psi menda sploh ne marajo preveč, da jih stiskamo k sebi. Britanski profesor Michael Bronstein iz projekta Ceti pa ne izključuje niti odkritja novih civilizacij tik pred našim nosom in upa, da nas bo to pripeljalo do več spoštovanja do vseh živih bitij.

Možgani kitov glavačev, ki tako kot mi živijo v skupnostih, so petkrat težji od naših, a jim to v soočenju s človekom doslej ni pomagalo, so na seznamu ogroženih živalskih vrst. Bomo z isto tehnologijo, ki bo živalim morda pomagala spregovoriti, ogrozili sami sebe? Nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger, prejšnji Googlov prvak Eric Schmidt in Daniel Huttenlocher z ameriške univerze MIT kličejo vlade vsega sveta k ukrepanju. Umetna inteligenca odpira nujna eksistenčna in filozofska vprašanja.

»Če bo umetna inteligenca napisala najboljši scenarij, naj dobi oskarja? Če bo simulirala najboljša diplomatska pogajanja, naj dobi Nobelovo nagrado za mir?« so spraševali v časopisu Wall Street Journal. Nedavne kitajske hiperzvočne rakete, ki je obletela svet, si zahodni znanstveniki vsaj za javnost ne znajo razložiti z dosedanjimi zakoni narave in v Beli hiši razmišljajo o listini svoboščin, ki naj bi nas varovala pred zlorabami umetne inteligence. Imamo ljudje res dovolj velike možgane – in vest?