Prijaznost prija

Knjiga Fant, krt, lisica in konj britanskega ilustratorja Charlieja Mackesyja malone začara. Z iskrivimi dialogi, srečevanji, kjer živalski liki dobivajo človeške lastnosti, se prepleta nostalgična ilustracija. V knjigi se junaki sprašujejo o življenjskih rečeh, denimo: »Kaj si želiš biti, ko boš odrasel?« sprašuje krt fanta, ta pa mu odgovarja: »Prijazen.« Misli, ki sežejo globoko v dušo, se kot biserna ogrlica nizajo v dvogovorih. O tem, da je uspeh ljubiti. O pomenu in izgubi časa. O skritem, o nezavednem. O prijateljstvu. O vsem, česar ne potrebuješ za življenje. V divjini. V svetu. Biti navzoč v trenutku. O moči in razlogih, da ne obupamo. Da je v resnici najtežje oprostiti – sebi.

Gre za nekakšno odo nedolžnosti in prijaznosti. Predvsem prijaznosti. Kar smo lahko prav vsi. Oziroma bi morali biti. »Prijaznost nas ne stane niti centa!« Napis, ki sem ga pred kratkim opazila na enem izmed družbenih omrežij, daje misliti v poznoavgustovskem popoldnevu.

Že s prijaznim Dobro jutro želim lahko naredimo nekomu dan lep. Polepšamo trenutek s tekstovnim sporočilom: Mislim nate. Pridržimo neznancu vrata v trgovini. Poklepetamo z osamljeno sosedo in se z njo peljemo kakšno nadstropje več z dvigalom, četudi se nam mudi. Pomahamo trafikantki. Odstopimo sedež na avtobusu. Ponudimo bombon taksistu. Izrečemo kompliment. Pokličemo prijatelja samo zato, da mu povemo, da ga imamo radi.

Prijaznost prija. Vsakomur. Vsekakor dobro dene tudi nam samim, če smo prijazni do drugih.

In če se vrnemo na začetek, h knjigi, v kateri fant sprašuje tudi: »Kaj storimo, kadar nas boli srce?« »Ovijemo ga s prijateljstvom, s skupnimi solzami in časom, da se znova zbudi srečno in polno upanja,« mu odgovori krt … To je to!