Dan za nove prijatelje

Treba je bilo zgodaj vstati, neprimerno prej kot na običajno poletno soboto. Že sredi noči me je obletaval skušnjavec in mi šepetal, kako lepo bi bilo spati, dokler ne bo sonce že visoko na nebu. Ni govora, sem ga odgnala. V avtu so že bile lopati, metli in dvoje grabelj. In nato sta se vanj usedli ženski, v dvomih, ali bosta kos nalogi.

Ura je bila točno osem, ko se je na eni od mnogih lokacij v Zgornji Savinjski dolini zbrala ekipa, pripravljena, da naredi, kar ji bo naročeno. Če bo ostalo še kaj energije, bomo prišli po nova navodila, smo bili skoraj preveč zagnani.

Rečica je bila videti že povsem ukročena, toda na travniku pred hišo je bilo nastlano vse, kar je prinesla v urah besnenja. Kamenje, vejevje in posušeno blato, ki se je razlilo povsod. Hiša na idiličnem ovinku stoji več kot sto let in nikoli ni bila poplavljena. Glede na lokacijo jo je tudi tokrat dobro odnesla, razen kleti in vrta. Ta je bil v razdejanju, prekrit s kamenjem in blatom, visoke grede je odneslo, prav tako rastlinjak, v katerem so ravno obrali prve paradižnike. Nič ni bilo več tako, kot je bilo prej. Sprejel nas je gospodar, mož, ki je vajen priskočiti na pomoč drugim, tokrat pa zaradi zdravja ni mogel zares pomagati niti sebi.

Dan solidarnosti v Mozirju in številni prostovoljci. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Po nekaj stavkih smo ugotovili, da prihajamo z različnih koncev, a da nas povezuje ista želja. In pljunili v roke. Pod žgočim soncem je bilo energije dovolj le za delo, komaj kaj je je ostalo za klepet.

Potem smo z gospodarjem sedli za obloženo mizo, da se je zdelo, da se apokalipsa sploh ni zgodila. In klepetali tudi o lepih časih. Ko je ob slovesu vsakega od nas močno in iskreno objel, so bile besede nepotrebne. Z ženo sta jih kljub temu zapisala po našem odhodu: »Ob sproščenem klepetu smo bili kot stari prijatelji. Prav gotovo bomo ohranili stike, ampak v srečnih trenutkih.«

Mašinerija bi delo gotovo opravila hitreje od nas, a nič nas ne bi povezalo bolj, kot nas je ta sobota. Zdaj vsi vemo, da lahko računamo drug na drugega. Tudi v manj srečnih dneh.