Razdejanje

Najbrž smo se mnogi šele pred petnajstimi dnevi zavedeli, kako lepo, udobno in vsaj na videz varno smo živeli doslej. Zdaj mnoge ob misli na Ukrajince, ki kljubujejo nedoumljivi človeški zlobi, zebe do kosti, zebe v srce. Pa dogajanje opazujemo le od daleč. Zaradi vojne so nekateri naši problemi padli v peresno lahko kategorijo, iz velikih bremen so se skrčili le še na bremenčka. A naj mi bo oproščeno, ker bom pisala prav o tem.

Zavedam se, da je primerjava neprimerna, a nazorna. Pogled z domačega balkona namreč od nedavnega posega spominja na podobe razsute ukrajinske krajine, le da na srečo brez krvavih žrtev. Na ogromnem zelenem območju, kjer so dolga leta še do pred nekaj tedni rasla visoka drevesa in gosta grmovja, da se je na robu mesta človek počutil kot sredi narave, zeva le še ogromna čistina. Pokol z motorko so preživeli le nekateri menda zaščiteni hrasti, ki so korenine pognali že pred desetletji. Hlodi, ostanki večdnevnega brnenja žag, še vedno ležijo nametani naokrog, oaze, v kateri so našli zavetje sinice, detli, šoje, brglezi, dleski, oglašala se je celo zaščitena mala uharica z mladiči, ni več. Gotovo prihodnjo zimo tudi srn, ki so si v varnem zavetju upale priti čisto do hiš, ne bo k nam.

Lastnika, ki ima seveda vso pravico na svoji zemlji početi, kar si želi, niso omehčali nobene prošnje in pozivi, naj vendarle ne zradira vsega. Le to mi ni jasno, kaj ga je gnalo, obogatel prav gotovo ni. Človek bi se zjokal ob opustošenju, če ne bi solz izjokal že zaradi človeške tragedije v naši bližini. Ne moti me toliko, da sosed na drugi strani pasu zdaj točno ve, ob kateri nočni uri pri nas odpiramo hladilnik, bolj žal mi je za vsa pregnana bitja. Drevo raste dolga leta, pade pa v nekaj sekundah. Tako kot vse, kar so uničili izstrelki nedaleč od nas.

Ampak narava si bo opomogla. In prej ali slej se bodo vrnile tudi ptice. Upam, da čim prej tudi na ukrajinsko nebo.