Ujetniki gesel

Nekoč je bilo življenje sila preprosto. Otrokom so okrog vratu bingljali ključi od doma, morda še ključavnice za kolo in to je bilo to. Zdaj drugačni ključi odklepajo vsak trenutek naših življenj. Medtem ko pametne telefone in vhodna vrata prebujamo na dotik in z obrazno prepoznavo, pa računalniki, elektronski nabiralniki, aplikacije in tudi bančne kartice ostajajo nemi, dokler jih ne nagovorimo s pravo kombinacijo. In prava je samo ena.

Postali smo ujetniki gesel, pin, in ko čisto zamočimo, tudi puk kod. Novozelandski raziskovalci so ocenili, da je imel posameznik še pred dvema letoma v povprečju 70 do 80 gesel. Po februarju 2020, ko smo se v pandemičnem strahu zavlekli v virtualni svet, se je številka povzpela že na 100. Vsi gotovo nimamo tako obsežnega arzenala, a nam gesla kljub vsemu grenijo vsakdan. Če se nanje nacepita še varljiv spomin in slaba organizacija, smo že v temni luknji. Saj vemo, katera rešilna vrv nas potegne iz nje.

Vsak ima svoj recept, prijatelji so si recimo pred leti številko bančne kartice napisali na steno. Bilo je praktično, dokler niso med pleskanjem stanovanja na to malenkost pozabili.

Kdaj smo si prvič nastavili zanko? Takoj, ko smo na mize dobili prve službene računalnike, si je bilo treba izmisliti uporabniška imena in gesla. Svetovali so nam, naj bodo preprosta, da jih ne bi že naslednji dan pozabili. Mogoče je kdo celo omenil, da je z rimo vse lažje. In tako so med nami vzniknile rimane kombinacije: miki – kiki, sedlo – medlo, tanja – banja in v tem duhu naprej. Naj mi omenjeni ne zamerijo, ker izdajam (zastarele) osebne podatke, ki sem si jih zapomnila do danes. Tako poenostavljenih kombinacij računalniki ne dopuščajo več. Varnost je treba stalno nadgrajevati. Kljub temu ni malo takih, ki se v sisteme vpisujemo le z variacijami na isto temo, kar bi bilo mala malica še za hekerskega vajenca. Uf, že hitim, da svoje spremenim.