Praznovanje v času GDPR

Ko človek organizira otroško rojstnodnevno zabavo, misli na mnogo stvari, na seznam povabljencev in njihove alergije, na torto, prigrizke, darilo in okrasitev, na vrtčevske starše, ki so dovolj znosni, da med zabavo z njimi spiješ pivo, a razmišljanje o splošni uredbi o varstvu podatkov ni bilo na mojem seznamu desetih najpomembnejših stvari. Pa bi moralo biti.

Ker nisem posebno organiziran človek, sem bila kar ponosna nase, ker sem vabila razdelila že v ponedeljek zjutraj, teden dni pred velikim dogodkom.

In toliko bolj neprijetno presenečena popoldne, ko me je vzgojiteljica pričakala s taistimi vabili, mi jih porinila v roko in mi z medenim glasom pojasnila, da vabil ne smemo puščati v omaricah, ker bodo potem otroci, ki na zabavo niso povabljeni, žalostni. Sladko je dodala, da se bomo že znašli kako drugače.

Na dan boja proti okupatorju bo minilo šest let, odkar so na ravni EU sprejeli uredbo o varstvu podatkov, bolj znano pod angleško kratico GDPR. Ena od njenih na videz povsem nepomembnih posledic je, da starši ne poznamo več priimkov otrok, s katerimi naš otrok hodi v vrtec.

In seznam elektronskih naslovov, ki jih imam, ker sem bila eno leto članica posebne sorte mučenja, imenovanega svet staršev, mi eno figo pomaga, če moj skorajšnji petletnik nima pojma, kateri otrok se piše Koren in kateri Kolar.

V praksi se izkazuje, da je teden dni bistveno premalo, da bi človek zamenjal dnevno rutino in z zgodnjimi prihodi ali poznimi odhodi ulovil vse povabljence, ko v grmovju pred vrtcem preži na starše v upanju, da jim bo lahko izročil vabilo (in v še večjem upanju, da ga ne bo kdo prijavil zaradi sumljivega obnašanja).

Tega ne bi počela za nikogar drugega kot za malega velikega moža z neupogljivo voljo. Zdi se, kot da je bil še včeraj dojenček, danes pa praznuje peti rojstni dan. Vse najboljše, dragi Andrej!