Permisivno depresivno

»Otroci, nič ni nedotakljivega in čisto vse vam lahko vzamejo: denar, prihranke, hišo, avto, vse. Samo znanja vam nikoli nihče ne bo mogel vzeti.«

Tako je moja soseda iz zaliva na jugu Hrvaške svojim dijakom v Splitu dopovedovala, zakaj hoditi v šolo. Profesorica fizike živi za svoj poklic, tudi med dopustom v našem zalivu z mladimi razpravlja o prebranih knjigah, jih uči o morju, vesolju in podobno.

O trajnosti in varovanju okolja ne govori, saj se že leta v šolo vozi s kolesom.

In od enega od dijakov je dobila za Balkan povsem pričakovano vprašanje, kako je tisti dan prišla v službo in zakaj se z vsem svojim znanjem vred vozi s kolesom na delo, lokalni vsem dobro znani kriminalec s končano osnovno šolo pa se vozi z več imenitnimi primerki nemške avtomobilske industrije.

Nepoboljšljivi romantik

Soseda ni skrivala, da jo je vprašanje zabolelo.

Gotovo pa jo je bolelo manj kot profesorico na srednji tehnični šoli v srbskem Trsteniku, ki so ji dijaki med poukom pred kamerami mobilnih telefonov spodmaknili stol in ta posnetek delili na družbenih omrežjih.

Ponižana profesorica, ki očitno ni bila prvič tarča nasilnih in nevzgojenih dijakov, je odšla na bolniško, šola je sprožila postopke proti trem vpletenim dijakom, starši enega od njih se na poziv šole k sodelovanju v postopku sploh niso odzvali.

Incident v Srbiji je sprožil širšo razpravo o nasilju nad učitelji. Pravice otrok prevečkrat napačno tolmačijo v smislu, da je otrokom dovoljeno vse.

Deviantnemu vedenju šolarjev in dijakov krila dajejo pretirano zaščitniški starši, ki grozijo učiteljem in ravnateljem z odvetniki, s svojimi zvezami na ministrstvih in podobno.

»Vašo plačo zaslužim v eni noči,« je sarajevski profesorici Suadi Karić zabrusil dijak, ki ponoči poje po gostinskih lokalih. Dokler njemu in podobnim starši ne bodo dopovedali, da niso središče vesolja, bo dostojanstvo učiteljev ogroženo. Split, Trstenik in Sarajevo pa tudi niso prav daleč od Ljubljane.