Dobri sosedski odnosi

Še dobro, da je nastopil predvolilni molk. Danes in jutri do večera si bomo navadni državljani lahko vsaj malo odpočili od dobrikanja in modrih besed predsedniških kandidatov. A kmalu se vse omenjeno, morda za drugi krog še nekoliko bolj resnobno, lahko začne znova.

O kandidatih menda vemo že čisto vse. Celo to smo izvedeli, kolikšen del svojih sicer menda silno zanimivih dnevov so njihovi življenjski sopotniki pripravljeni položiti na oltar domovine v vlogi predsednikove žene oziroma predsedničinega moža.

Nečesa pa ne vemo. Ne vemo, v kakšnih odnosih so prijazni obrazi s plakatov s svojimi sosedi. Tega tabloidnega vprašanja nisem zasledil v nobenem od menda vse bolj tabloidnih medijev. Odgovor sosedov posamičnega kandidata na preprosto anketno vprašanje »koga boste volili?« o tem kandidatu zagotovo pove več, kot je pripravljena razkriti njegova žena ali naključni mimoidoči.

Ker če sosed kandidata A da glas kandidatu B, ki ni njegov sosed in ga on kot volivec pozna bistveno slabše kot kandidata A, to lahko vzbudi dvom o zmožnostih pogovarjanja, poslušanja in povezovanja, ki jih ima kandidat A. Zmožnosti pogovarjanja, poslušanja in povezovanja pa gotovo sodijo v nabor zaželenih lastnosti predsednika.

Če vemo, da je ena ključnih vlog predsednika tudi zunanjepolitična, torej vzdrževanje in ohranjanje dobrih odnosov s sosednjimi in drugimi državami ter izboljšanje sosedskih odnosov, zakaj bi to nalogo zaupali nekomu, ki o svojih kvalitetah ni zmogel prepričati niti najbližjih sosedov?

Zakaj bi med kandidati, ki jih ne poznam drugače kot iz medijev, svoj glas zaupal nekomu, ki mu ne zaupa niti tisti, ki ga dobro pozna, torej njegov najbližji sosed? Če bo kateri od kandidatov, predsedniških ali županskih, to prebral in oportunistično pohitel uredit odnose s katerim od sosedov ali jim celo odnesel buteljko vina, je namen tega besedila dosežen.