Enaintrideset dni (vsiljenega) veselja in širokih nasmehov

Nekako olajšano se počutim, ko končno nastopi december. Občutek imam, da se je tako dolgo napovedoval, da sem ga komaj čakala. Pa ne zaradi daril, vsiljenega veselja, lažnih nasmehov, pač pa, ker imam zdaj upanje, da bo hitro minil. Ne sovražim božiča in običajev, povezanih z njim. Nisem kot Grinch, čemerni filmski lik, ki je bil do grla sit veseljakov in je zato poskušal ukrasti božič.

Imam pa pomisleke ob pridevniku veseli, ki smo ga pritaknili decembru in zdaj nikakor noče izginiti. Teh enaintrideset dni se pričakuje, da bo človek nenehno vesel, nabit z energijo, hudomušen, pripravljen na zabavo. Na akcijo. Cel greh je, če si zaželiš v pižamo ob osmih zvečer – kot bi tako nekaj zamujal. Gnečo na ulicah in cestah, decilitre kuhanega vina in vse merice kostanja, kar jih je mogoče dobiti v Ljubljani.

December ni vesel za vse; pa saj s tem ne odkrivam tople vode. In tudi tiste, ki nam nič ne manjka oziroma imamo celo polno rit vsega, doleti kak dan, v katerem bi najraje videli, da svet pade s tečajev ali pa bi ljudje okrog nas samo molčali. Tako utrujajoča je ta lažna, vznesena podoba, ki smo si jo morali nadeti, da bi (p)ostali »normalni«. Ker se to pač pričakuje v »veselem« decembru.

Teh enaintrideset dni se nihče ne sme pritoževati, ker to ni moderno. Decembra na glas izreči, da ti množice v nakupovalnih središčih parajo živce in boš zato najbližje obdaroval s knjigo, ker jo lahko preprosto naročiš po pošti (v knjigarnah žal ni take gneče kot v trgovinah z oblačili in obutvijo), je skorajda blasfemično. Kakšen iskren kako si? bi mnogim v tem času zelo prav prišel, ne glede na to, kako širok nasmeh jim boža obraz.

Pred dnevi me je znanka vprašala, kako sem. Odgovorila sem, da sem utrujena. In dobila pod nos: »Utrujena? Pa saj je vendarle veseli december!« Vidite, kam merim?