Pariški sindrom

Medtem ko za Dunaj velja pregovor, da je trebuh bolje pustiti zunaj, prišleka v Firencah utegne doleteti firenški oziroma Stendhalov sindrom, kakor je psihosomatski pojav, posebno stanje ekstaze z zmedenostjo, halucinacijami, hitrim bitjem srca, celo skorajšnjim kolapsom, ki nekatere doleti ob soočenju z veličino umetniških mojstrovin, poimenovala lani preminula psihiatrinja, profesorica Graziella Magherini.

V bolnišnici Santa Maria Nuova je pri turistih opažala podobne simptome, kot jih je opisoval francoski pisatelj Marie-Henri Beyle, bolj znan kot Stendhal. Prvič je zaradi prevelike lepote trpel na potovanju po Italiji, ko se je ustavil v firenški baziliki Santa Croce.

Vodiči svarijo tudi pred pariškim sindromom, ki ga je po pisanju BBC sredi 80. let identificiral japonski psihiater v Parizu, profesor Hiroaki Ota. Za njim trpijo zlasti Japonci, vajeni vljudne in ustrežljive družbe, ki si Pariz slikajo kot romantično mesto, prepričani so o lepoti Francozinj in visoke umetnosti v Louvru. Ko mesto ne izpolni njihovih pričakovanj, utegnejo doživeti stres, vrsto depresije, celo živčni zlom.

Kot je pred časom poročal Reuters, okoli ducat japonskih turistov na leto – med njimi zlasti ženske v 30. letih z velikimi pričakovanji o svojem prvem potovanju v tujino – po obisku Pariza potrebuje psihološko pomoč, med drugim zaradi neprijaznih domačinov in umazanih ulic. Leta 2006 je po poročanju BBC japonsko veleposlaništvo v Parizu moralo zaradi te vrste težav poslati štiri ljudi z zdravnikom ali medicinsko sestro na letalo, prav tako so poročali o 24-urni telefonski liniji za tiste, ki trpijo zaradi hudega kulturnega šoka (tega na njihovi spletni strani ni najti).

Pariz se je te dni kopal v jesenskem soncu in se potapljal v poznooktobrsko meglo, navdušil je z mogočnostjo zgodovine in pričakovano razočaral z globalizirano sedanjostjo, postregel z marsičim, kar imajo tudi Dunaj in Firence. Vnovič je naplavil spoznanje, da je lepo priti v tuje mesto in po vsem zaužitem prav tako lepo iz njega oditi. S »sindromom« ljubo doma, kdor ga ima, pa tudi tistim, da je doma najlepše.