Pameten in lažniv

Naša generacija je brez dvoma privilegirana. Čeprav se nikoli nikamor nismo preselili, smo živeli v dveh državah in zamenjali tri valute. Od tega, da smo željni zahodnih dobrin zbirali prazne pločevinke kokakole, do tega, da nam gredo vseh vrst odvržene pločevinke na jetra, je minila manj kot četrtina našega dosedanjega življenja.

Predvsem pa smo lahko od blizu spremljali bliskovit tehnološki napredek. Šele v gimnaziji smo se od blizu spoznavali z računalniki, seminarske naloge pisali na pisalni stroj, že čez nekaj let pa smo prvič prišli v stik z internetom. Danes imamo vsi v žepu pametno napravo, ki je veliko bolj zmogljiva in pametna kot tedanji okorni računalniki, omreženi pa smo neprestano.

Čeprav je pametni telefon za novinarja nepogrešljivo orodje in mi menda zna celo brati misli in predvideti želje – ali pa ravno zato –, mi gre ta naprava pogosto pošteno na živce. Denimo dan potem, ko kupim nove tekaške copate, me na vseh mogočih spletnih straneh in družbenih omrežjih prek pametne naprave zasujejo z oglasi za najboljše in najdražje tekaške copate. Umetna inteligenca in algoritmi očitno še niso dovolj pametni, da bi se jim pripeljalo, da bodo težko prodali najboljše in najdražje superge nekomu, ki je dan prej kupil najcenejše in ne najboljše samo zato, da ne bi več hodil napol bos v stari in raztrgani obutvi.

Najbolj (ne)koristna, a vsaj zabavna, aplikacija na mojem telefonu pa je tista, ki napoveduje vreme. Vsem, ki jih poznam, pametni telefon napove vreme do pikice natančno. Samo meni se moj zmogljivi kitajec iz ure v uro in iz dneva v dan nekaznovano laže. Pogledam skozi okno v popolnoma zamegljen dan, telefon mi pa tudi po osvežitvi aplikacije brezsramno nariše sonce, brez oblačka, in še drzne si napisati »sončno«. Vsem nam želim, da bi se ta škatla čim večkrat zlagala in nam napovedala zanič vreme.