Zatipkani kruh

Velikokrat se iz tega ali onega razloga zgodi natanko tisto, o čemer kar smo se za prmejdunej izrekali, da se bo samo o svetem nikoli. Neshujševalno pravimo, da se zarečenega kruha največ poje. Včasih smo govorili in pisali, zadnje čase veliko tipkamo, kajne? In po analogiji z zarečenim se zdi, da se zlahka použije tudi žemljico ali dve zatipkanega.

Predstavljajte si cagavca, ki se tri leta odloča za nakup avta. Ne nujno novega. In se pripeti, kljub temu, da gre denar od njega še težje kot v mehko tkivo zažrti klop. Avto je lep, celo nov, pač najcenejši možen nerabljen, neodločnež vsakokrat odločno, z veseljem sede vanj.

Ima pa tak poklic, da včasih javnosti na očeh duhoviči. Na njegovem zeljniku je zrasla globoka misel, da se ni treba sekirati, ako vam kdo obtolče avto, saj gre samo za pleh. Izvzeti so lastniki štirikolesnikov, ki so sami plehki.

A zabavljanje na obči ravni se razlikuje od cestne realnosti. Naš junak se v lepotcu, v katerem še vedno diši, no, morda tudi nekoliko zaudarja po novem, pelje proti domu, dobre volje je kot morda tudi voznik ekstremno visokega in dolgega vlačilca. Vzporedno se zadrgneta v zastoju.

Pride do stika, tovornjaškega naslona, seveda na škodo duhoviteža, voznikova vrata so odrgnjena in nekoliko udrta. In to po štirinajstih dneh čudovitega sodelovanja med človekom in podaljškom, nadomestkom njegovega ... No, vulgarizirali ne bomo.

Se je pa možak začel preizpraševati, kako globoko je pripetljaj na cesti ranil njegovo srce. Pleh bo v mesecu, morda treh popravljen, avto je absolutno zavarovan, samo čez leto bo za njegovo nego plačal nekoliko več.

Treba pa se bo spoprijeti s številnimi spraševalci, kaj za vraga se je zgodilo, tako lep avto, pa še nov ... Ah, nič hudega, saj vemo, eno je pleh, drugo pa plehkost.