Robot na malici

Lekarna ni okolje, v katero odidem z največjim veseljem v srcu. No, v mladeniških letih nam je bilo zaradi želenega vanjo celo nerodno vstopiti in smo za uslugo prosili kakega starejšega, na resnejša leta pa se pojavi hakelj – v prostor moraš vstopiti, ker nisi popolnoma zdrav, a še bolj nezdrav je lahko kdo drug in se dodatno okužiš.

Če ti ni nič hudega in potrebuješ nereceptno malenkost, je živčnost morda še izrazitejša, zlasti če je pred tabo pet čakajočih, vsak pa s farmacevtko, farmacevtom, ko pride na vrsto, debatira o pezi življenja.

A ko si, tako je bilo nekoč, prišel do odprtine v steklu, si povedal, kaj si želiš, oni v belem se je obrnil, poiskal črkovno ustrezen predal in ti izročil arcnije. Šlo je še kar na kratko in precej jedrnato.

Zdaj je drugače, vstopim v novo, prostorno apoteko, dve vrsti čakajočih, v vsaki samo po trije, super, malo prehladno prezračevanje, a zato ne pretiran strah pred baciljenjem. In če so uslužbenke iz mesa in krvi dajale od sebe, kar so zmogle, to ni bilo dovolj. Zatajila je nenaravna inteligenca.

Ko sem po pol ure prišel na vrsto, sem izvedel, da imajo v tej lekarni, kako je drugje, ne vem, robotizirano skladišče. Naročeno, če sem prav razumel, se vpiše v računalnik, robot sprejme naročilo, naloži tovor, ki v lekarno prileti skozi jašek, podoben onim smetiščnim.

Ampak robot je stavkal, no, morda šel za petnajst minut na malico pa pet minut delal pa spet zafrkaval. Vsem nam je bilo predlagano, da gremo za pol urice na kavico, morda dve, in znova poskusimo srečo. A zunaj je bilo 30 stopinj, notri pa tako prijetno. Prijetno v lekarni, si lahko mislite? Nekateri so obupali, nekateri smo na primerni medsebojni razdalji vztrajali. Splačalo se je. Ura obiska lekarne je minila in nujne tabletke sem dobil brez doplačila. Z opravičilom.