Vsak pes je majhen svet

Novo leto je spet minilo z veliko pokanja, a na srečo brez ugriza, ki mi ga je nekaj ur pred vstopom v 2024 »podaril« travmirani Loto. Letos je ob vsaki detonaciji le razburjeno lajal, ni bil videti prestrašen, toda vseeno smo se okoli njega premikali kot po minskem polju. Ko je bilo najhujše mimo, sem slavnostno naznanila, da Loto že rekordno dolgo nikogar ni ugriznil, vendar me je Boštjan – podporna spominska kartica mojega luknjastega spomina – opomnil, da je bil rekord brez ugriza dve leti. Meni se že leto dni zdi ultimativen uspeh.

Letos bo minilo pet let, odkar se nama je pridružil Loto, takrat triletna črna skrinjica, ki po videzu spominja na plišasto igračo, ob stiku z njim pa je tolikokrat tekla kri in čez njo propolis in kozjanski sadjevec. Danes, pet let pozneje, bo Loto dopolnil osem let. Še vedno je poseben, nepredvidljiv, in vedno bo. A to, da nad njim nisva obupala in z njim shajava kljub vsem njegovim norostim in muham, si štejem za svoj največji uspeh.

Zato so se me tako dotaknile besede Petre Vladimirov, vzgojiteljice v strokovnem centru Kranj, kjer delajo z otroki in mladostniki z motnjami vedenja in čustvovanja, ki je bila nedeljska gostja na Valu 202. Na vprašanje, kaj je pri njenem delu uspeh, je odgovorila, da so to že majhni premiki s točke, na kateri so otroci bili, ko so prišli k njim, in pri vsakem otroku pomenijo nekaj drugega. Ali kot pravijo v strokovnem centru Kranj, vsak otrok je majhen svet. Vsak pes prav tako.

Loto – kralj kavča. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek 

Ko smo že pri Lotovih muhah in norostih, popisovala bi jih lahko vsak dan. Pisala sem že o težavah, ker noče iz hiše, zatem še iz avta, razen če ga parkiram ob vodi. Pred kratkim sem patentirala rešitev, ki vključuje oprtnico in ključnico vodica. Nekaj časa je delovala brez prisotnosti vode, a magija je kmalu popustila. Zdaj moram spet iskati pravo vodo. V nedeljo sem zaradi tega blokirala promet čez most, še prej sem se zaman trudila na treh drugih lokacijah. Na eni sta me pohodnici čudno gledali, ker sta mislili, da se pogovarjam z avtom – psa v njem sprva nista opazili.