Ohladi me

Le kako smo to včasih počeli? Kako smo potovali, ko v avtomobilih ni bilo klime? To je bilo eno od vprašanj, ki jih v prijateljski družbi nekdo vrže na mizo kot nekakšen zemljevid časovnega stroja, tako da se vsi prisotni zazrejo v preteklost, nato pa začnejo skorajda vsi hkrati pripovedovati svojo zgodbo.

»Oh, s fičkom smo prepotovali vso Evropo … okna smo imeli do konca odprta, lasje so plapolali na vse strani, mama je prepevala pesem kraja, skozi katerega smo se pravkar vozili … in res, nihče še pomislil ni na vročino!«

»Kakšne klimatske naprave neki, naše prababice niso imele niti hladilnikov! Maslo se je puščalo v vodi, meso v masti, zelenjava na hladnem, krompir v kleti.«

In tako smo si izmenjavali modre neumnosti, ne da bi opazili, da se nam je naježila koža, ker je nekdo klimo naravnal na 19 stopinj Celzija, ko je, ne da bi kaj dosti razmišljal, odšel po še eno mrzlo pivo, košček ledene lubenice ali dodatno kepico sladoleda.

Že dolgo živimo v ledeni dobi. Bolj ko so hladni naši avtomobili in sobe, bolj se segreva Zemlja, bolj ko so vroča poletja, bolj hladno je v naših hišah … in tako se vrtimo v krogu.

Ljudem je hlad sredi poletja prvi ponudil dr. John Gorrie, zdravnik s Floride, ki si je zamislil, kako bi bilo mogoče mesta rešiti pred »zlom visokih temperatur«. Že leta 1840 je začel eksperimentirati z izdelovanjem umetnega ledu, enajst let pozneje je ta svoj izum celo patentiral. In spodbudil razmišljanje, da stopnjo vročine ali hladu določa človek – ne sonce. Nato smo v troskoku od njega prišli do tega, o čemer smo se s prijatelji pogovarjali nekega vročega dne v ohlajeni sobi, z ledeno pijačo v kozarcu in pozabljenimi spomini na čase pred obdobjem klimatskih naprav.

Je bila naježena koža pri 19 stopinjah Celzija sredi poletja znamenje civilizacijskega napredka ali prvinske želje po samouničenju? Ne vem, vem pa, da mi je bilo dovolj mraza sredi poletja. Odhitela sem ven, na vročino, in po vsem mestu iskala izgubljeno ravnovesje.