Oči utirajo pot v srce

Pravkar sem se z avtomobilom skozi ljubljansko prometno gnečo prebil do doma. Glede na zastoje, ki so stalni spremljevalci treh ali več dežnih kapelj v Ljubljanski kotlini, mi je šlo gladko. Ko sem že pričakoval, da niti s parkirišča ne bom zapeljal vsaj 15 minut, se me je z naklonjeno kretnjo usmilila prva voznica, ki sem jo pogledal v oči. Seveda sem se ji zahvalil in se takoj čim bolj stisnil k vozilu pred sabo, da bi prijazni sotrpinki v prometu odžrl čim manj prostora in časa.

V naslednjih desetih kilometrih poti sem še nekajkrat koga s pogledom in prijaznim nasmehom milo prosil, da me spusti, in tudi sam sem dobil nekaj priložnosti, da se oddolžim za prijazno obravnavo, in z veseljem sem jih zagrabil. Vse skupaj krasno deluje, domov sem prišel razmeroma hitro in predvsem spočit, brez stresa, ki rad spremlja manj tople odnose med udeleženci v prometu.

Tako sem se spomnil, da se vse dobro ali slabo v dnevu, ki je lahko dober ali slab, začne z očmi. To me je že v študentskih letih, ko sem se potepal po Španiji in mi je na severu dežele sonca zmanjkalo tako španskih pezet kot nemških mark, naučil lastnik restavracije in nočnega kluba v mestu Gijón. K njemu sem se privlekel praznih žepov in s prošnjo za kakršnokoli delo. Iskal je sicer le kuharja, in ko sem mu z milim pogledom povedal, da znam lupiti krompir in čebulo ter pomivati posodo, je to bilo dovolj, da mi je našel prostor v kuhinji.

Ko je videl, da moje kuharske veščine ne obetajo, da bom kdaj kakšna resna dodana vrednost v njegovi kuhinji, me je raje poslal za redarja v nočni klub. Zdelo se mu je, da sem dovolj močan in da znam in zmorem stati pri miru ter opazovati dogajanje, mi je pa položil na srce, naj ob tem le prijazno gledam goste in se mi z nikomer nikoli ne bo treba pretepati. Delovalo je, vedno deluje.