Obletnica mature

Do nedavnega sem se uspešno izmikal obletnicam in druženjem s tematiko dobrih starih časov. Nerad se obračam nazaj in stokam po mladosti, čeprav sem dokaj starokopiten in nostalgičen. To se očitno ne izključuje. A vendar se priložnosti po 25 letih srečati sošolce iz gimnazije nikakor nisem hotel izogniti. Gre za ljudi, s katerimi sem preživel nora najstniška leta, delil vse tiste nerodne napake in hkrati tudi uspehe. Še več, skupaj smo prestajali tranzicijo iz Jugoslavije v Slovenijo, iz analognega v digitalno, iz ene zobne ščetke do cele police zobnih ščetk. Smo tudi generacija, ki težko pride do zaposlitve, do stanovanj.



Če smo se razšli žarečih oči in polni pričakovanj o prihodnosti, ki ni nikomur v celoti prizanesla, smo se sestali ogrnjeni v sarkazem, okrašeni s spomini. Ko smo se pogovarjali, smo prepoznali otroke, s katerimi smo pred četrt stoletja delili učilnice, ogenj starih simpatij, ki je nekoč bruhal do neba, je kot blaga sapica končno osvobodil zamolčano in sprostil ujeta čustva in zamere. Veliko tega je bilo in naš spomin na minule dogodke se je na koncu sestavil v živopisen mozaik več resnic, ki je prej spominjal na krilo ciganke kot na verodostojen v vrstice črk poravnan arhivski zapis zgodovine skupine maturantov. A nanj smo bili ponosni kot očka, ki čisto sam v žuljih sestavi omaro iz Ikee.

Čeprav smo ves čas obujali spomine, je to bil predvsem večer pozabe. In ko je prišlo jutro, je prišlo prehitro in prepozno hkrati. Vrniti smo se morali v stare okvire, a obogateni z novo izkušnjo. Razmetavali smo z obljubami, kako se bomo tokrat pa res videli prej kot po 25 letih. In potem sem na poti domov računal, koliko bom takrat star, in postal zamorjen.

Nikoli ni fino, če se zmačkan soočaš z minljivostjo in vsemi izkušnjami, ki jih ni bilo, predvsem pa s tistimi, ki so bile, pa jih nisi hotel.