Longeta in dieta

Otroka sta si na vse kriplje prizadevala, da bi razširili naše živalsko kraljestvo, ki ga je dotlej sestavljal le ostareli maček. Prosila sta za morskega prašička in v trenutku, ko sem bila preutrujena, da bi razmišljala, sem se vdala.

Nameravali smo ga kupiti v živalski trgovini, a mi je prodajalka razložila, da jih že dolgo nimajo več. Prepih zaradi odpiranja vrat jim ni dobro del in nihče si ni želel prašička z vnetimi očmi.

Tako smo se odpravili na kmetijo na Dolenjskem. Pričakal nas je popadljiv pes, za njim pa se je iz hiše prikazal krmežljav najstnik in nas povabil v hlev. Ne vem, zakaj sem si predstavljala, da bo na izbiro kakšnih deset primerkov, ki nas bodo pričakali s pentljico okoli vratu.

Namesto tega je v enem od boksov nekdanjega svinjaka kar mrgolelo. Ko je mladenič stopil v boks, se je razleglo neznosno cviljenje, bitja, ki so se mi zdela ista kot podgane, pa so se panično poskušala skriti. Zamrmrala sem, naj v miru izbereta, in se opotekla na zrak. Na balkonu domačije sem zagledala starko, ki se mi je zlobno smehljala.

Domov smo odšli z dvema morskima prašičkoma, saj smo se na Wikipediji podučili, da ta družabna bitja brez prijatelja postanejo depresivna. Zanju smo odšteli 40 evrov, za kletko in vse dodatke pa nekajkrat toliko.

Izbrali smo dve samici, mladiči so bili zadnja stvar, ki sem si jo želela. Socialno izrazito neprilagojeni bitji sta se na veterinarskem pregledu izkazali za samca. Kmalu se je eden od njiju zataknil v kletko in si zlomil nogo. K veterinarju, ki ga je opremil z longeto, smo znosili že precej več kot 100 evrov.

Edina dobra stvar je, da dobivam boj s tehtnico. Odkar blizu jedilne mize prebivata podgani, nimam več pravega teka.