Past lažne avtoritete

Sašo Dolenc je lepo pojasnil, da se prava znanstvena avtoriteta ne trudi naštevati svojih znanstvenih dosežkov in drugih dokazov, da ji je vredno prisluhniti. Če se vrnem v šolska leta, imam v najlepšem spominu najbolj avtoritativne profesorje in profesorice, tistih blagih ali narejeno avtoritativnih se komajda še spomnim.

Ali imam težave z avtoritetami? Morda. Zagotovo pa imam težavo s tistimi, ki v sebi prepoznajo avtoriteto, drugi pa je niti z veliko truda ne. Kot študent sem kar nekaj časa popisoval števce za elek­triko po ljubljanskih predmestjih in empirično spoznal, da večji in bolj ko je viden napis »hud pes«, bolj prijazen mucek vas pričaka na drugi strani dvoriščne ograje.

Na neopazne pse za ograjami brez opozorila pa je treba biti pozoren, počakati gospodarja ali pogoltniti debel cmok, preden vstopite na njegovo ozemlje. Hud pes torej ne potrebuje tablice, da bi človek spoznal, da je hud.

Podobno je z ljudmi. Resnično močni ljudje ne potrebujejo dva metra visoke ograje okoli svojega posestva, tudi napis »privat« se jim zdi odveč. Če bo že kdo zašel na njihovo zemljišče, se bodo že znali pogovoriti z njim in mu pomagati poiskati pot tja, kamor je namenjen.

Za pogovor z izgubljeno dušo zares močni ne potrebujejo bodeče žice, hudega psa, opozorilne table ali, bog ne daj, puške.

V prestolnici, neposredno ob eni od prometnejših cest, stoji sodobna vila. V betonski kocki z velikanskimi okni živijo le tisti z resno debelimi denarnicami, imajo krasen razgled in smolo, da tik pod njimi od nekdaj stoji prometna cesta. Ti ljudje so postavili opozorilno tablo, s katero mimovozečim prepovedujejo hupanje.

Nekaj takega kot znak blizu bolnišnic, samo da je očitno »privat«. Tam nikoli v življenju nisem pohupal, dokler nisem opazil te table. Res ni lahko biti lažna avtoriteta.