S študentom na pivo

S sinom, strastnim navijačem Barcelone, sva šla na izlet v Beograd, da bi si ogledala tekmo nogometne lige prvakov med domačo Crveno zvezdo in gostujočimi zvezdniki iz katalonske prestolnice. Celo najbolj elitno in najbolje organizirano nogometno tekmovanje na stari celini, ko gostuje v srcu Balkana, dobi balkanski pridih.

Nenadzorovano gnečo pred kaotičnimi vhodi na stadion so občasno in po potrebi tudi s pendreki in kakšno brco v nič hudega slutečo zadnjico urejali pripadniki žandarmerije. Čitalniki vstopnic pri vhodih kot zakleto niso delovali ali pa so se redarji pretvarjali, da ne delujejo. To je pomenilo, da naju s sinom nihče sploh ni vprašal za vstopnico na najinem telefonu, tako kot ni nihče vprašal tisočev drugih, ki so prišli tja brez vstopnic. Tako je sin prvi polčas videl viseč z enega od stebrov, sam pa sem, naslonjen na točilni pult na stadionu, buljil v prenos tekme na telefonu nekega nesrečnika, ki se je skoraj štiri ure vozil iz Bora na vzhodu Srbije. Potožil mi je, da so ga pred stadionom prebutali žandarji, ker ga je gneča odnesla k napačnemu vhodu, in ko se mu je končno uspelo prebiti do prizorišča, ni mogel do svojega sedeža, za katerega je plačal okoli 50 evrov vredno vstopnico. Revež mi kaže razbita kolena in črn hrbet, mene pa zanima le dogajanje na igrišču, pardon, na njegovem telefonu. Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno.

Ob polčasu se nama je z naslednikom uspelo nekako prebiti tako blizu igrišča, da sva lahko občudovala, s kakšno lahkoto se evropska nogometna elita poigrava z najboljšim klubom iz Srbije. Rezultat dve proti pet za goste je bil več kot zgovoren in še zdaleč ni bil sramota za domače, kot je vsem okoli sebe razlagal zavaljen in zadihan navijač v najini bližini, ki ve vse, kar je treba vedeti o nogometu.

Čudovit večer je kronal enourni sprehod proti najinemu prenočišču s postankom na črpalki. Tam sva nabavila nekaj pločevink piva in ga na bližnji škarpi ob toči besed sredi noči spila kot dva študenta. No, kot sin in oče.