Kava za šestnajst evrov

Vsaj trije razlogi so, zakaj na beneškem Trgu svetega Marka stopiš ravno v to kavarnico. Prvi in najbolj očiten: pred vrati se vije dolga vrsta. Pomisliš, da se tu dogaja nekaj pomembnega in da ti to zamujaš, zato se hitro postaviš za starejši par, ki govori francosko, in pred japonsko družino, ki prihaja z dvema najstnicama. Natakar v fraku skrbi, da stoječa združba disciplinarno napreduje, odpira vrata, izpušča goste ven in nove noter. Ker čakanje vzame vsaj petnajst minut, te vseeno zanima, zakaj se vsi gnetejo tukaj, medtem ko so drugi barčki in restavracije naokoli prazni (sredi tedna smo). Za začetek nad vrati prebereš ime: Florian. In poguglaš: je najstarejša neprekinjeno delujoča kavarna v Italiji in druga na svetu (prva je bila v Angliji v Oxfordu). Leta 1720 jo je odprl Floriano Francesconi, vanjo so zahajali Goldoni, Byron, Goethe, Dickens, Hemingway, Casanova ... Legendarni osvajalec je imel prav poseben razlog. Bila je edina kavarna, v katero so smele tudi ženske.

V 19. stoletju je imela sloves najbolj znane literarne kavarne v Evropi, bila je stičišče za umetnike, intelektualce, zgodovinarje, v njej so se zbirali tudi francoski jakobinci in beneški domoljubi in v beneški revoluciji je postala tudi začasna bolnišnica.

Med branjem gospod v fraku odpre vrata in ponudi natančno določeno mizo in rahlo neudoben stol v ambientu, okrašenem z zlatom, žametom, freskami in obledelimi ogledali. Šest dvoran je od srede 19. stoletja nespremenjenih, ljudje si naročajo razne specialitete, na mizicah je porcelan z logotipom krilatega leva. Na srebrnih etažerjih stojijo umetelni obloženi kruhki, tortice, pecivo, ob njih koktajli, čaj, vroča čokolada, vino ... Kaj bi? Najraje kar vse. A ko pogledaš v mamljiv jedilni list, naročiš samo kapučino za 16 evrov. Orkester Florian, ki igra zunaj, je vštet v ceno.