Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Dobro jutro

Njegovo zeleno stoletje

Ko bo dedek zelenih streh umrl, si želi le, da bi ga pokopali pod sadno drevo, ki bo zacvetelo spomladi, obrodilo in živelo za dobro človeštva.
Na strehi njegovega bloka raste več kot štirideset sadnih dreves, trte pa obrodijo sto kilogramov grozdja na leto. Fotografija je simbolična. FOTO: Igor Zaplatil/ Delo
Na strehi njegovega bloka raste več kot štirideset sadnih dreves, trte pa obrodijo sto kilogramov grozdja na leto. Fotografija je simbolična. FOTO: Igor Zaplatil/ Delo
27. 6. 2023 | 05:00
2:41

»Državljanska vojna v Španiji me je naredila vegetarijanca zaradi nuje. Za zajtrk krompir, za kosilo krompir z jajcem, ki sem ga delil z očetom, zvečer krompir z zelenjavo,« je za Guardian povedal stoletni Joan Carulla Figueres, ki ga kličejo dedek zelenih streh, pa tudi pridelovalec ljubezni. Na strehi njegovega bloka, prvega strešnega v mestu, raste več kot štirideset sadnih dreves, trte, ki obrodijo sto kilogramov grozdja na leto, oljke, breskve, fige, česen, jajčevci – in krompir.

Njegov sistem za zbiranje deževnice ima kapacitete kar za 9500 litrov, čeprav je to komaj zadostovalo med sušo v Kataloniji, ki traja skoraj tri leta. Vztraja, da ne počne ničesar novega, revni kmetje so vedno kmetovali ekološko. Njegovi stari starši so imeli malo zemlje in nič denarja za gnojila, za to so uporabili živalske in rastlinske odpadke ter slamo. Sam kompostira skoraj vse.

Vojna je iz njega naredila pacifista, a že prej, pri komaj desetih letih, je doživel razsvetljenje in se zaobljubil, da bo postal un generador de amor, generator ljubezni. Vrt je zasadil, da bi najmlajše naučil ljubiti zemljo, v zadnjih petnajstih letih si ga je na njegovo veselje ogledalo na desetine ljudi. Opisuje ga kot raj, vse te neme rastline pa da ustvarjajo poezijo. To, kako se razvijejo cvetovi in spremenijo v plodove, zbuja ljubezen in dobro počutje, pravi.

Dolgoživost pripisuje temu, da ni kadil ali pil alkohola, pa tudi vegetarijanski prehrani, ki se ji je zavezal po vojni, in uživanju v delu z rastlinami, kar je iz misli pregnalo zavist in sovraštvo. Boga ali kogarkoli že prosi za še en dan, še eno leto, ko bo umrl, pa si želi le, da bi ga lahko pokopali pod sadno drevo, ki bo zacvetelo spomladi, nato obrodilo in potem živelo za dobro človeštva. Enako bodo njegova razmišljanja, sto življenjskih lekcij, ki jih je s pomočjo Carlosa Fresnede zbral v knjigi Mi siglo verde (Moje zeleno stoletje), če bodo bralci le hoteli prisluhniti okoljevarstveniku, ki se tega ni zavedal.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine