Gospa, greve naprej!

V meni se je zbudila slovenistka. To po formalni izobrazbi tudi sem, a nisem ravno tipična puristka, občutljiva na vsako vejico in veliko začetnico. Moja ušesa zastrižejo pri nepravilnem šestem sklonu »z otroci«, pred mnogimi leti sem bila denimo zelo ponosna na svoj »za kaj gre« (»za kaj se gre« so takrat strašno preganjali), zadnja leta pa sem pri hčerkah izrazito nepopustljiva pri petem sklonu moškega spola. Če rečeta »pri njemu«, prebledim. Pred leti sem se vpisala tudi v fb-skupino, ki se bori za obstoj rodilnika pri zanikanju, tu pa se je moj jezikovni aktivizem tudi končal. Do pred kratkim ...

Intenzivno sem se namreč začela zanimati za obliko ženske dvojine. Nekega dne sem imela dovolj poslušanja frizerke, ki mi vsakič že na vratih reče, »se bove danes tudi strigle«. V trgovini sledi »bove narezale salamo«, pri zdravniku »gospa, greve najprej«, vedno pogosteje slišim, kako ženska ženski reče »bove šle na kavo«. Je to po novem prav?

Takoj sem se spomnila znanca z inštituta za slovenski jezik. Napotil me je h kolegici, ki se ukvarja z dvojino (kakšen lep poklic!) in je o tej arhaični slovnični kategoriji, ki je ohranjena le še v nekaterih jezikih, napisala že kup člankov. V resnici me je Tjaša Jakop takoj pomirila: že v 16. stoletju so obstajale ženske dvojinske glagolske oblike, bile so celo normirane v nekaterih slovenskih slovnicah. V 17. in 18. stoletju je moška oblika na -a popolnoma prevladala, v 19. in na začetku 20. stoletja pa so nekateri pisci spet začeli uporabljati ženske dvojinske glagolske oblike. Posamezna slovenska narečja še zdaj poznajo ločevanje glagolskih končnic po spolu, a v sodobnem knjižnem jeziku tega ni. Razlikovanje se je res pojavilo predvsem v govorici Ljubljane, toda Tjaša Jakop je bila jasna: Glede na sodobno slovnico in pravopis je ta raba napačna.

Kaj bom naredila, ko bo mimo mene priplaval stavek »medve pa skupaj delave«, še ne vem. Najbrž v slogu stare modrosti: Nič ne bom rekla, tiho pa tudi ne bom.