Dragocene minute življenja

»Navdušujejo me vprašanja, ki jih nihče ne postavi,« v francoskem filmu On+Ona šarmantni Jean Dujardin – na poti na sever Indije, da bi se okopala v sveti reki Ganges – razlaga zaljubljeni soigralki Elsi Zylberstein. Pripomni, da gre za ključna vprašanja: Kdo si je izmisli predsodke? Kako težka je tehtnica? V katerem trenutku se bumerang odloči, da bo spremenil smer, in zakaj? Kdo je odločil, da so odsotni vedno krivi? In predvsem, komu dolgujemo zadnji dih?

Ameriški profesor računalništva Randy Pausch pa v knjigi Zadnje predavanje, ki jo je napisal, ko je umiral za rakom, odgovarja na vprašanja: Kako zares uresničiti otroške sanje? Kako omogočiti sanje tudi drugim? Kako živeti? Avtor ne taji, da vse pravljice nimajo srečnega konca in da je ob diagnozi treba začrtati nove meje normalnega, a vseeno zajema življenje z veliko žlico in citira kapitana Kirka iz Zvezdnih stez: »Ne verjamem v brezizhodne scenarije.«

Pisateljica Priscilla Cogan v uspešnici Stara pajkovka priznava, da če bi vedela, da je pred njo le šest mesecev življenja, bi naredila stvari, ki jih nemara sicer ne bi. Jedla bi, karkoli bi si zaželela. Sredi dneva bi šla v kino in je ne bi brigalo, ali je ustvarjalna ali ne. Odpovedala bi obiske pri zobozdravniku in vrgla stran vse modrce razen tistih, v katerih igra tenis ...

Njena zgodba pripoveduje o stari Indijanki, ki se odloči umreti v dveh mesecih. Hči jo zato pripelje k psihologinji, s katero stara šamanka naveže pristen odnos. Kmalu ni več povsem jasno, kdo koga zdravi. Indijanka namreč uči psihologinjo osnovnih človeških čutenj, ki so po indijansko prežeta s pojmi, kot so zemlja, duhovni predniki, naravni cikli. »Edini pomen smrti je v opominu, da ne smeš zapravljati dragocenih minut v življenju,« povzame. Kar drži kot pribito. Tik tak.