Nenapisano poglavje

Sanjal sem, da sem se v sanjah zbudil iz sanj, v katerih sem sanjal, da sanjam o nekih drugih sanjah, iz svoje knjige bere Boris Cavazza, in zdi se mi, kot da je deset let sprhnelo v nič. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Kako sva se dobivala v ljubljanskih kavarnah, kako sem zamujala pet, deset minut, in on je vedno prišel najmanj deset minut prej, spomnim se tistih ur, ko sem poslušala zgodbe, ob katerih se mi je trgalo srce, o nekem ukradenem otroštvu, o vonjih prve ljubezni, o trpinčenju in bolečinah, o boksu, o morju.

Zdaj so pri Beletrini ponovno ponatisnili njegov roman Cavazza. To je bila priložnost, da se po dolgem času spet srečava.

V zadnjih letih bi dvakrat kmalu prestopil na drugo stran, dvakrat so njegovi bližnji in vsi, ki ga imamo radi, trepetali za njegovo življenje, a njegova življenjska sila je neuničljiva. Tako kot je sam kot mlad mornar kljuboval viharju na palubi ladje, tako je zdaj vsem padcem navkljub izbral življenje. Boris je življenje. »Boris je postal moje drevo, spletena sem z njegovimi koreninami, naslonjena na njegovo deblo in objeta z njegovo krošnjo,« je zapisala Ksenija Benedetti. Zdaj je tudi ona njegovo drevo. Na intervju je prišla z njim. Dvakrat sem ga vprašala, kako zdaj občuti ljubezen, dvakrat se je izmaknil. Boris je človek, ki se ne uklanja pričakovanjem. Ko sem ga vprašala tretjič, me je nenadoma pogledal, s pogledom človeka, ki ve. In je rekel nekaj, česar ne morem napisati dobesedno. Ker bi moralo biti izgovorjeno, z njegovim izrazom, z njegovim glasom.

Rekel je, da je ta ljubezen, ki jo je spoznal v zadnjem času, nekaj, kar ni bilo nikoli napisano, nekaj, o čemer ni nikoli bral. Je nekaj, kar je mogoče samo čutiti. Gledal je v žensko, ki je bila za kamero,­ samo onadva vesta, kaj sta previharila v zadnjih letih, koliko lepote, strasti in koliko težkih preizkušenj. Zato samo ona ve, da ima ta knjiga nenapisano poglavje, ki bi zahtevalo nov roman.