Brez mask

Odvrgli smo maske, vsaj tiste kirurške, in zdaj je nastopila nova maškarada. Naši obrazi so ponovno na ogled, goli, prestrašeni, zagrenjeni, radostni, otožni, pred nami je ponovno zaživel Shakespearov rek: »Svet je oder.« Veselimo se. A še vedno, preden vstopim v trgovino, se zalotim, da na vhodu živčno brskam po torbici in iščem – masko.

Zalotim se, da se brez nje počutim bolj ranljivo in golo, a ko se zazrem v oči neznanke, neznanca, in se nasmehneva drug drugemu, me preplavi občutje povezanosti. Nekaj, kar je bilo pred pandemijo »normalno«, je zdaj podobno malemu čudežu. Ljudje se smehljamo drug drugemu.

Opazujem majhne otroke v marketu, kako strmijo v ljudi, pomislim na njihovo perspektivo, morda so prej mislili, da odrasli ljudje, razen njihovih staršev, nimajo obraza. Vesela sem za vse otroke, ki so že pred časom v šoli lahko odložili masko in se zagledali v obraze vrstnikov, ki so jih prej videli samo med malico. Učitelji lahko spet ponudijo smeh­ljaj, ki ga prej učenci niso videli mesece. Prodajalka v bližnjem marketu, prvi dan brez maske, me je poznala z masko, brez maske ne.

Ah, to ste vendar vi, je vzkliknila in se na široko zasmejala. Tudi jaz sem prvič videla njen obraz, njen nasmeh. Saj sploh ne morem verjeti, kako smo zdržali, nam tukaj je teklo izza mask od vročine, težko smo dihali ... Ah, samo da je konec, naj traja! Vsi v vrsti pred blagajno smo se nasmihali drug drugemu in ji prikimavali.

Nasmeh, prej zaklenjen za masko, je postal nova dragocenost. Še nekaj je: na soočenjih lahko nenadoma vidimo »prave obraze« politikov. Nekateri so v tem času dobili bolj zlovešč, drugi otožen, trpeč izraz, nekateri namesto maske nosijo zarisan smehljaj. A nekaj je. Kljub času z maskami mislim, da nismo pozabili na staro veščino: spet lahko beremo človeške obraze, ki so, vsaj zame, še vedno tako vznemirljiva zgodba, slikarsko platno, včasih drama.