Narava na domačem vrtu

Ko sva v otroštvu s sestro vse počitnice preživljali pri stari mami na kmetiji, so bili travniki drugačni. Mami sva za god, ki ga ima julija, nabrali tako poln šopek najrazličnejših travniških cvetlic, da sva ga komaj držali. Danes otroke sicer učimo, naj ne trgajo rožic, takrat pa je bil največji problem, ker sva hodili po visoki travi. Ampak mama je ena sama, trava bo pa zrasla.

Trava nekaj desetletij kasneje še raste, rožic pa je precej manj. Večina travnikov je zelenih puščav, zelenice v mestih so takoj pokošene. Tudi zato je letos navdušila odločitev celjskega javnega podjetja Zelenice, ki je na rožnat zeleni pas dalo napis: »Pokosili bomo, ko se bodo čebelice najedle.«

Ne vem, zakaj se sama nisem tega spomnila. Morda bi bilo manj očitajočih pogledov, ko je bila naša domača zelenica sicer polna rož, ampak trava je bila pa tako visoka, da bi lažje »pokosili« s kakšnim prežvekovalcem kot s kosilnico. Priložnosti za košnjo je letos malo, ker kar naprej dežuje. Ko se končno pokaže nekaj sončnih žarkov, slišiš, kako po naselju ena za drugo začenjajo peti kosilnice. Nama z mami pa je bila trava z rožami všeč.

Malce višja trava skriva tudi več življenja. Letos sem tako po dolgem času na vrtu našla slepca. Pridejo tudi žabe in ježi, ptičev ne štejem več. Česar ne poznaš, ne moreš ščititi. Ljudje smo sicer strašni naravovarstveniki v besedah, a naša dejanja kričijo drugače. Biolog Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka je za Delo pred časom povedal, kaj je angleška travica: »Gnojiš, škropiš, da bo rasla, potem pa revica zraste za centimeter, pa jo odrežeš. To je čisto izživljanje. Da bi kdo pustil cvetočo, pa sploh ne pride v poštev. Kaj bo pa sosed rekel?«

Ko se ti žival naseli v srcu, boš težko škodil naravi

Pri nas smo se trave lotili, ko niti več prežvekovalcev ne bi z zelenico prav na hitro opravilo. Po navodilih najstarejše v hiši so spominčice ostale.