Misija nemogoče

Sladka osemdeseta leta minulega stoletja! Kdo se ne spomni dobrih starih časov do vrha natovorjenih avtomobilskih prtljažnikov, ki so nas vsako poletje spremljali na hrvaško morje?! Tudi notranjost je bila tako polna prtljage, da so se otroci do Jadrana vozili z nogami na zadnjih sedežih.

V znamenju trinajstega

Babica je nakopala mladi krompir in porezala nekaj glav zelenega radiča – tistega, za katerega mi je soseda Primorka v kampu rekla, da pri njih tak radič pojedo pujsi, ljudje pa šele, ko naredi glave. Krompirja je bilo za eno PVC-vrečko, radiča, zavitega v časopis, za drugo. V tretji so bile sladkarije. Hrvaška je draga, vzemi, prav ti bo prišlo, je babica še meni naložila »vrečo napotkov«, ki sicer niso zavzeli veliko prostora, so mi pa obležali na duši. Imeli so prav tako težo kot »dinarji za sladoled« v otroških žepih. S toliko truda in s tolikšno skrbnostjo je bil pridelan vsak krompir, da sem se vnaprej pridušala, da bo doma raje ostala kakšna obleka, če bo morda zmanjkalo prostora v avtu. In radič bomo pojedli do zadnjega grenkega lista. Bolj žejna polovica je medtem opozarjala na visoke cene sokov in zlasti piva »tam doli«. Zanj je bila pripravljena pustiti doma potovalko oblek ...

Potem je prišlo novo tisočletje, ko so se cene pri nas in v lepi njihovi domala izenačile. Na morje smo se ob obveznih platojih piva vozili zgolj z osebno prtljago, vse drugo smo nabavili pri njih.

In ravno ko so se deca osamosvojila, »stari« pa spoznali, da lahko na morje skupaj s psom brez muke prispejo tudi v manjšem avtu, so sosedje dobili evro – ter z njim občutno dražjo hrano in pijačo.

Ko sem prejšnji teden v njihovi najlepši ribiški vasici iskala kovance za kavo in pivo, sem se tolažila, da je pri vsej draginji pravzaprav sreča, da pes ne pije sokov. Da bomo to poletje prihranili vsaj pri sokovih. Kajti tisti, ki si gasijo žejo s pivom, so pri prihrankih misija nemogoče na katerihkoli tleh, ne glede na monetarno unijo.