V znamenju trinajstega

Trinajsti je. Tudi pred skoraj pol stoletja je bil, ko nam je spet, morda trinajstič, kdo bi vedel, crknil televizor. V bistvu je nekajkrat na leto šla žarnica. Ker nismo imeli telefona, je bilo treba »ročno« po serviserja. Ki ga največkrat ni bilo doma. Tako so od trenutka, ko se je ekran stemnil, iz televizorja pa je bilo slišati le nekaj kot ciiik, pa do serviserjevega prihoda minili tedni. Ko je takrat po trinajstem končno prišel, je ugotovil, da ni samo žarnica – televizor je dokončno crknil. Zadevo je bilo treba rešiti. Rešil jo je moj najbolj oboževani zvezdnik tistega časa – samo na uho povem, da je bil igralec celjskega gledališča in da me je začaral v vlogi Maksa Žvižgača. Dolgo je revija z njegovim portretom ležala v mojem predalu, preden sem ga nalepila na teve ekran. Tako smo pri nas dobili prvi barvni teve … Hvala, Janez. Domači so me sicer še nekaj naslednjih tednov opazovali privzdignjenih obrvi, saj se pri pubertetnicah nikoli ne ve, ali tudi njim v kakšni »žarnici« čudno ne preskoči, potem pa so se sprijaznili. Oziroma je po mojem globokem prepričanju Janez postal všeč tudi njim.

Na to »veseloigro« iz najstniških časov sem se spomnila, ko sem pred dnevi pri domačih zaznala znani mi pogled začudenja izpred pol stoletja. Pohvalila sem se, da sem na spletu ročno izdelala in naročila koledar v trinajstih slikah našega oboževanega kosmatinca. Navdušeno sem razlagala, da sem porabila več ur, da sem izmed nekaj sto njegovih fotografij izbrala najlepše, najbolj umetniške, take, na katerih najlepše pozira v času in barvah narave: januarja v snegu, aprila v blatu, junija v modrih valovih, avgusta na ležalniku, oktobra na travniku s pogledom, uprtim v temno siv nevihtni oblak … Da naslovnice s 13. fotko ne omenjam. »Kdo, praviš, da bo na koledarju?« so se hoteli prepričati, ali so slišali prav. Nato je sledil oni znani pogled, ki ne pojenja …

Upam, da pošiljka s koledarjem ne prispe danes, trinajstega. Pa da še naš pes ne privzdigne obrvi, ko jo bo videl …