Turizem smo ljudje

V dneh, ko vsi napeto spremljamo avstralsko sago najboljšega teniškega igralca na svetu Novaka Đokovića, sem se spomnila na čisto drugačno zgodbo izpred dveh tednov.

Začelo se je že na mejnem prehodu, kjer nas je ustavila hrvaška policistka. Po ogledu dokumentov in covidnih potrdil jo je zanimalo, kam gremo. Ko smo ji povedali, da bomo najdaljšo noč v letu dočakali z razgledom na Kvarner, se ji je obraz razlezel v širok nasmešek. »Divno,« je dahnila, »ravno včeraj sem se sprehajala po Opatiji, čudovita je.«

Zaupno se je nagnila skozi okence kontejnerja: »Videli boste, pri nas je vse normalno, kot da ni nobenega covida. Stojnice, klobasice, vino, koncerti, gneča.« Ko sem ji odvrnila, da pa imamo pri nas v Sloveniji kostanj, se je smejala tako glasno, da je skoraj podrla svoje delovno mesto. Pomislila sem, da bi se svetlolaska odlično obnesla tudi kot turistična promotorka.

Vse, kar je rekla, je bilo res. Mesto je bilo čudovito, gneča na stojnicah nepopisna, vonj kuhanega vina se je mešal z vonjem po klobasah, praženih mandljih in sladkorni peni, vsakih nekaj metrov je sprehajalce na promenadi zabaval drug glasbenik.

V hotelu je bilo vzdušje ravno tako ležerno, naša skrbno zložena potrdila jih niso zanimala. Zanimivo je bilo opazovati avstrijske upokojence, ki so prispeli z avtobusom, oboroženi z razkužili in FFP3-maskami. Ob vstopu v hotelsko jedilnico so ugotovili, da so z belimi maskami pravzaprav bele vrane. Eni so jih odvrgli bliskovito, drugi so za to porabili celih pet minut.

Na silvestrski večerji se je na plesišču trla pisana množica. Bend z energično pevko je nažigal Simply the best, avstrijska upokojenka pa je bila nesporna kraljica večera. Sukala se je s pevko in glasno prepevala. Preden sem se ji pridružila, sem se spomnila na tisti stari turistični slogan, da smo turizem ljudje.