Reminiscenca brez praske

Namreč, vlomili so nam v stanovanje, ga objestno premetali in nas oropali vsega, kar smo hranili predvsem za spomin. Nakit, ki sem ga skozi leta dobivala za rojstne dneve in odlična spričevala, Nonina ogrlica, razbit je bil porcelanasti hranilnik iz Firenc. V pičle tri četrt ure je šlo malone vse. Nepovratno. Slabo šolsko uro nas ni bilo doma. Brez odmora.

Štirje zlikovci, tri ženske in moški, domnevno romunskega rodu, so na sončen september lomastili po naši soseski Ferentov vrt in nam – osupljivo – odtujili celo kristalno vazo, ki je tehtala skoraj deset kilogramov. Sentimentalna reminiscenca na naš New York, vaza je bila iz prve tamkajšnje slovenske trgovine Kristal Rogaška, kjer smo pred več kot tremi desetletji prisostvovali veličastnemu odprtju na aveniji Madison.

Iz Amerike je vaza – zaradi sijaja in oblike je imela ime Diamonds – v kontejnerju tovorne ladje pozimi leta 1995 brez praske prenesla 3664 navtičnih milj dolgo pot čez ledene valove Atlantika … Privoščila bi, da se je tatovom razbila na tisoče koščkov, ko so hiteli s kraja svojih zločinov.

Roparska četverica je nadaljevala kriminalni pohod tudi pri prijateljičini mami, ki stanuje dva vhoda levo od našega. Ubogi gospe so vrgli vrata s tečajev, medtem ko je prav tako slabo uro ni bilo doma, bila je pri zdravniku. Policija je izjemno opravila svoje delo, žal pa jo je sostorilec z vsemi ukradenimi stvarmi pobrisal.

Pravijo, da ko je resničnost banalna in žalostna, si je treba privoščiti zgodbo. Lepo. Meni sta jo več kot udejanjila moja najljubša prijatelja. Me potolažila in noči po vlomu so znosnejše.

Posamezniki smo vsota zgodb. Dobrih in žalostnih. Med ustaljenim življenjem in življenjem, v katerem potekajo nepredvidljivosti, med katerimi so tudi kraje. Ter dinamični odnosi in kraji, v katere vstopamo in iz njih tudi izstopamo. Smo znesek resničnih zgodb. Od nekje do nekoč.