Napisala bom pismo

Pesnica Katarina Gomboc v zbirki Negotovosti navkljub s posebno rahločutnostjo in pozornostjo razpira pomembne nadrobnosti na poti v gotovost: srčnost, človečnost, sočutje, notranje zrenje in nezadržno zorenje, odhajanje v neznane, oddaljene pokrajine in vračanje k ljubim osebam. Njene pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilega vsebini, ki je zdaj detajlno usmerjena (kratki, vsebinsko polni verzi), zdaj panoramsko razširjena (dolgi, prozni verzi); morda tudi zato, ker pogosto zajema osebno (intimno) preizpraševanje širšega (družbenega) konteksta. Zbirka Negotovosti navkljub prinaša bivanjsko, razmišljajočo, globoko iskreno in družbenokritično poezijo.

Na razgreto avgustovsko popoldne, nekaj ur po negotovosti, ko je naša plezalka Janja Garnbret nadšampionsko osvojila zlato olimpijsko kolajno in se je ves Ferentov vrt tresel od silnega veselja in ponosa, se me toliko bolj dotaknejo rahločutni verzi:

Piši pisma.

Ostanejo kot priče,

spomnijo te, kaj si mislil,

in razumeti, kar si pozabil.

Govori, ko se zdi, da ne moreš. Molči, ko si jezen.

Ljubi se čim več. Ob razdalji boš to najbolj potreboval.

Pojdi v naravo, ko se spreš. Naklonjena je novim začetkom.

Prezrači sobo ob večerih in kuhaj kavo z ljubeznijo.

Spij jo s počasnimi požirki.

Ne razhajaj se, če bi se rad še kdaj vrnil.

Razcepljenih drv ne boš mogel spraviti nazaj v drevo.

Še nocoj bom napisala pismo. Njej, ki ve, zakaj. Črnilo gotovo lažje prelije misli neizrečenih besed. Tistih, ki so obtičale v nekem neprimernem julijskem trenutku. Ker je bilo bodisi presoparno, prenizka oblačnost, užaljenost morda prevelika. In bova šli. Gotovo. Kot nekoč. Proti večeru. Kot vedno. Ko se malo shladi. In se glave ohladijo. V naravo. Na sprehod v bližnji gozd. Med stara drevesa. Do – z lipovo vejo – izrisane črte v pesku. Do prijateljskega zapika.