Krof

Tole z vrstami je res od sile! Vrste kot iz ruskega filma, ki so kot primer komunističnega mučenja ljudi prišle v učbenike zgodovine. Nikoli si ne bi bil mislil, da bom tudi jaz stal eno uro v »ruski« vrsti. A ne za test, ampak za krofe. Doslej jih nisem posebej cenil. V soboto zjutraj pa mi je boljša polovica zabičala, naj nikar ne hodim domov brez njih.



Vrsta pred koprsko čokoladnico na Mudi pri Danijelu Sertiću je bila dolga kakih 50 metrov. Zato sem srečo poskusil v vrsti pred kioskom portoroškega Cafè Central, ki je letos klecnil pod težo lastne krofovske slave. Postavil sem se na rep in vključil potrpežljivost. Kljub železni volji, da bom izpolnil gospodinjin ukaz, sem kmalu začel drgetajoče cepetati. Vsakih 20 minut so pripeljali le majhen pladenj svežih krofov, vrsta se je pomaknila za tri metre in po eni uri nisem premagal niti polovice poti. Krofe sem lahko le vohal.

Mraz pri ničli, burja je brila kot za stavo, učinek torej kakih pet ali šest stopinj minusa. Če ne bi vedel, da so prvaki in narejeni po skrivnostnem receptu starejše kuharice, bi že zdavnaj omagal. Ko me je mraz že pošteno načel, sem vendarle stopil do pulta in zvedel, da lahko napihnjeno cvrtje naročim za naslednji dan.



V nedeljo smo vsi z naročili lahko mimo vrste pobrali svoje paketke in pomilovali premražene čakajoče ostale. Krofi so bili dobri, marmelada še boljša, če bi bili topli, bi bili boljši kot tisti s Trojan.

Sem se pa spomnil, kako sem sredi osemdesetih iz Pirana potoval v Ljubljano na nočni vlak, s katerim sem naslednje jutro prispel v Sombor, da sem lahko prevzel nov avto Fiat Uno FIRE. In prihodnje leto sem muko ponovil. Avta sta se kasneje izkazala za zelo povprečen (ob današnji izbirčnosti bi rekel podpovprečen) izdelek. Taka nabava na drugem koncu države je bila v Jugoslaviji še kar običajna. Zdajšnje ruske vrste za krofe, teste in vse ostalo me samo malo spominjajo na jugoslovanske čase, ker tako slabo pa takrat res ni bilo.