Lepe pozdrave iz Ljubljane

»Ne moreš imeti tega psa!« je mama skoraj vpijoče skušala dopovedati skodrani deklici, na prvi pogled prvošolki, ki je v beach baru na stolu – očitno zaradi psa – z obrazom silila v brisačo in pokrčena kolena. Mami ni pritegnil le punčkin oče, ampak tudi drugi ata, ki je s sinom podobne starosti sedel za njimi.

»Mi imamo kužka, pa to ni nič fajn. Ob petih ga je treba peljati ven, kar naprej nekaj grize, pa ne samo tebe, ampak tudi stvari, pa dreke jé, pa potem tebe liže. Pa a veš, da ima pod jezikom kar devet bakterij?!« ji je prav tako glasno prigovarjal fantov oče. Njena mama je dodala: »Ja, kar naj ji pove še kdo, ki ima psa!« Deklica je ostala brez priložnosti, da bi vztrajno sitnarila dalje, ker so bili že trije odrasli tako glasni in sitni. Molčal je tudi deček, čeprav je oče govoril o njegovem psičku. In medtem ko je dobil porcijo pomfrita, je deklica obrnila debato in vprašala mamo, ali bo šla zdaj z njo v vodo.

Iz vode je na drugi strani kopališča k znanki in njeni prijateljici pristopil dolgolasi znanec, potem ko se je kar nekaj časa hladil v nizkem bazenu za malčke. Zasidral se je k njunima ležalnikoma in v monologu govoril vse sorte – od cepljenja do Nuka II – neprekinjeno kot kakšen radijski zvočnik, pomagala ni niti pretirana varnostna razdalja zaradi covida-19. Ko je sonce dosegalo zenit ter so se odpirali poslednji senčniki, so začeli skozi vhod pritekati nedeljski zamudniki; pari, družine, tudi četica deklet v zgodnjih najstniških letih s pekačem mufinov, najbrž namesto rojstnodnevne torte, in plaža je, še vedno prijetno prazna, dobila značilno kopalno zvočno kuliso. Bilo je skoraj kot na morju.

A ko je na oči zaradi sonca in vode padla opoldanska utrujenost, je bilo skoraj tako dragoceno kot neskončna morska gladina, vonj po borovi smoli in napev škržatov, da je do doma le deset minut vožnje s kolesom, kosilo pa za iz pečice. Kot pravi blagoslov pa, da sence tudi po obratu sonca ni bilo treba iskati.