Kongresni trg

Leta so minila, odkar sem zadnjič srečal prijatelja Mačka. Potem pa se je pred dnevi znašel pri vhodu v našo družbo z omejeno odgovornostjo. In sva začela, kot je v navadi, obujati spomine. Še pomnite, tovariši. Prijatelj Maček je bil svojčas glasbenik, včasih je bobnal, včasih je pel. Zamenjal je nekaj skupin; te so se sestavljale in razpadale. In naneslo je, da je imel svoj bend tudi leta 1988 in da je z bendom nastopil na velikem zborovanju na Kongresnem trgu. Kulturni miting se je imenovalo zborovanje. Na zborovanju je nekaj deset tisoč ljudi zahtevalo osvoboditev treh zaprtih državljanov in pravično sojenje. Menda so bili trije državljani, znani po kratici JBT (kar ne pomeni Josip Broz - Tito), vpleteni v kaznivo dejanje zoper ljudsko armado.
Eden od trojke je danes predsednik vlade.

Mačku se je zdelo fino, ker sem se še vedno spomnil, kaj je njegov bend, Komakino, nažigal na prvi poletni dan leta 1988. Pesem Police on my Back. The Clash. Tega, da so na Kongresni trg prišli brez bobnarja, pa nisem vedel. Bobnarja enega od nastopajočih bendov so pod odrom izprašali, ali bi odbobnal načrtovano pesem. Strinjal se je. Ko so stali na odru, pod njimi pa je bilo nekaj deset tisoč ljudi, so sploh prvič muzicirali skupaj. Police on my Back je drveča pesem. Dobro so jo zvozili.

Tudi Mačka sem moral vprašati, kar vprašam druge znance in prijatelje, ki so debela tri desetletja nazaj stali na odru kulturnega mitinga ali pod odrom, na Kongresnem trgu. Z Mačkom sva se spoznala na Radiu Študent in vlada, ki jo vodi eden od članov trojke JBT, danes ogroža obstoj tega zavoda. Ali mu je žal, da je takrat zdavnaj stal na odru in se zavzemal za človekove pravice? Odgovoril je, nemudoma, brez razmišljanja: »Niti najmanj.«

Niti najmanj, ker je šlo za idejo. Ker je šlo za idejo, ki je velika. Večja je od ljudi. Mnogo večja.