Kresna noč

Zavidam vsem, ki boste drevi obuli škornje, v njih kolovratili po šumi in vam bo na razpotju sredi gozd­ne jase nevede padlo v škorenj praprotno seme. Če ne boste te sreče, si lahko pomagate drugače. Med enajsto in polnočjo, ko se že povsem stemni, morate povsem goli ročno nabrati praproti. Opolnoči pa nujno izruvajte to zel s koreninami vred. Zelo verjetno se vam bo v izruvani praprotni luknji zasvetil že zdavnaj tam zakopan (ali izgubljen) prstan.

Praprotno seme v škornju vas samo na to noč popelje v svet ­čarovnij. Ko naberete dovolj semen, postanete nevidni. Srna gre mimo vas s srnjakom, kot da ste drevo ali grm. In razumete lahko njun pogovor: »Srnica moja mila, tako lepo dišiš to noč!« In njen odgovor: »Dišim zate, moj princ.«

Take pogovore boste slišali sredi samotne gošče, še zajca in šnofajočega ježa boste razumeli in skovik uharice gori v panju.



Ob morju ni veliko praproti. Zato pa sta bila sinoči noč in morje nadpovprečno topla. S potke med Fieso in Piranom je povsem mirna gladina še dolgo v obotavljajoče odhajajoč dan zrcalila večerno zarjo. Na bregu, lučaj od potke, sta dve postavi odvrgli s sebe vse cunjice in svetili bolj kot skoraj polna luna. Praprotno seme sta šli iskat v slano in toplo kraljestvo. Le nekaj sto metrov stran je razpršena jata delfinov na koncu dneva utrujeno pospravljala črede morskih ovčic. Z razgledne potke pod nevarnim klifom smo kot uročeni gledali ta Čudež pri Piranu, malce prikrajšani, ker brez praprotnih semen nismo povsem razumeli vseh žviž­gov zobatih kitov. Takšna je noč, v kateri namesto kresa sveti sonce in vrh njega sije soncov cela čeda.

Nocoj greva v ta svet tudi midva. Namesto škornjev obujeva plavuti. Ne bojiva se Oberonovega škrata Robina in njegovega čarobnega napoja. Če pa naju vendarle poškropi z napojem in se zato zatreskava v prvega, ki ga zagledava po burni noči, se ga ne braniva, saj ne prinaša nič slabega. Še najmanj na kresno noč.
Boris Šuligoj